Zakaj severnokorejski trinog Kim Jong II postaja kultna figura

Sliši se neverjetno, že malone groteskno in predvsem absurdno, toda drži kot pribito: Kim Jong Il, "ljubljeni vodja" Severne Koreje, 59-letni sin pokojnega Kim Il Sunga, "večnega predsednika", zadnji orto komunistični despot, postaja kultna figura. Ne v Severni Koreji, ampak v Južni - in tudi drugod, hja, globalno. Pomislite, fani mu posvečajo celo spletne strani. Še huje, vsi elementi, ki tvorijo njegov famozni imidž in ki so še pred kratkim veljali za znamenja njegove globoke, napol sociopatske dementnosti in stalinistične rigidnosti, postajajo fetiši, objekti kultističnega občudovanja in posnemanja. Vsi hočejo izgledati kot Kim Jong Il. New look. Kar pomeni: vsi hočejo imeti na glavi tak pompadour kot on... vsi hočejo nositi take čevlje z debelo peto kot on... in vsi hočejo imeti taka očala kot on - debela, napol pilotska, znatno zatemnjena. Točno, trg je takoj reagiral. Pompadour a la Kim je nov frizerski modni hit, v štacunah pa so že na voljo taka očala in taki čevlji, kot jih nosi Kim Jong Il.

Nenadoma se njegov imidž vsem zdi unikaten. V zelo debelih petah in štrlečem pompadourju ne vidijo Kimove kompenzacije za preveč čokato postavo, ampak retorično figuro. Tip je videti kot nekaj med kičastim mutantom, ki hoče biti Elvis, manekenom za poceni hairspray in patetičnim klovnom, ki se ima za bronasti odlitek Bartona Finka. Ne preseneča, da ta imidž postaja nekaj kultnega, pač pa preseneča, da je kultni status dobil tako pozno. Ta imidž je bil namreč sfabriciran prav zato, da bi funkcioniral. Ustvarjen je bil za trg, za trošenje, za konzumiranje, za fane. Drži, ta obraz je namenjen gledanju. Izključno gledanju. Ne pozabite: v Severni Koreji visi na vsaki steni, v vsakem prostoru, povsod. Masovni produkt. Tam je zato, da sije. Da se blešči. Da vleče. Da se mu sledi. Da je eno z glamurjem.

Kim Jong Il, bizaren relikt sveta, ki je izginil, je nekaj med Mona Lizo in Leonardom da Vincijem. Vsa ta leta je namreč veljal za enigmo, ki je ni mogoče dešifrirati. Ni se kazal v javnosti. Ni hodil med ljudi. Ni potoval. Živel je skrit, daleč od oči, patološko skrivnosten, zadržan in samotarski. Puščavnik, ločen od sveta. Karmeličan! Hej, celo njegov glas so ljudje prvič slišali šele pred kakimi desetimi leti, ko je na vojaški paradi prek mikrofona zavpil: "Vsa slava korejski ljudski armadi!" Ne da se je kaj dosti spremenil, ko je po 46 letih nasledil svojega očeta. CIA je poročala, da je že davno izgubil stik z realnostjo, da je razvajen, nezrel in infantilen, napol otrok, in da mu ne bodo prepustili oblasti, ker da ni sposoben voditi države. Ljudje, Kim Jong Il - diplomant politične ekonomije, specialist za propagando, šolan v Švici in vzgajan kot princ - je jebeni severnokorejski Michael Jackson! Ojdipski adolescent, ki je vzdržal vse zunanje in notranje pritiske, preživel lakoto in gospodarski kolaps ter dobil tekmo z Bogom - z nadnaravno karizmo svojega očeta! Narcis, obseden s filmi, predvsem Jamesi Bondi in Petki trinajstega, hitrimi avtomobili in visokimi Švedinjami... muhasti playboy, ki je leta 1978 - tudi s pomočjo naše UDBE! - ugrabil južnokorejsko zvezdo Choi Un Hui in njenega moža, režiserja Simona Shina, da bi mu ustvarila filmsko industrijo... cinefil s tonami zlata v Švici in zbirko 211.000 daril, ki so svetovni zaklad brez primere, prvak Guinessove knjige rekordov in rajc za Billa Gatesa... egocentrik, ki je svojo mačeho retuširal z uradnih fotk... terorist, atomski ekspert in kreator lakote, ki si dopisuje z Jimmyjem Carterjem in ki je v balzamiranje svojega očeta zmetal milijon dolarjev... arhitekt, skladatelj oper in pilot, ki na banketih ne odpre ust. Bi radi vedeli, zakaj v naravi ni črnih rož? Vprašajte Kima!

Tip je h'woodski material. Epski, se razume. Da postaja kultna figura, zvezdnik, hja, filmski zvezdnik, mu gotovo imponira. Severna Koreja je njegov studio. Njegov film. V vrtincu! No, zares in dokončno je kliknil prav nedavno, ko je ob 50-letnici korejske vojne gostil južnokorejskega predsednika Kim Dae Junga in z njim razpravljal o transcendenci, koncu bratomornega konflikta in ponovni združitvi Koreje v federacijo - ena nacija, ena država, dva sistema, dve vladi. Šur, Jung za Jonga ni bil več le "kolovodja marionetnega režima" in Jong za Junga ni bil več le "bandit izza železne zavese smrti", toda vsi so gledali Jonga. Le Jonga. Izključno Jonga - v pilotskem jopiču. Top Gun! Pompadour + čevlji s platformo + velika očala - in zvezda je bila rojena! Tam je stal in poziral kot mirovnik. John Lennon, ki hoče biti Anwar Sadat, ki hoče biti Gandhi, ki hoče biti Benjamin Spock, ki hoče biti Martin Luther King, ki hoče biti Yitzhak Rabin, ki hoče biti Bertrand Russell. Huh! Mnogi so rekli: evo, to zdaj je pa res uradni konec komunizma, časa revolucij in hladne vojne! Politične zapore bodo končno spremenili v hotele in turistične atrakcije!

Pokličite Davida Copperfielda!

Pred časom je Kim Jong Il prišel na genialno idejo: hej, zakaj ne bi k nam povabili svetovno znanega čarodeja Davida Copperfielda? To ni bila le pregrešna želja tihega občudovalca, ampak ultimat poglavarja države, ki ima četrto največjo vojsko na svetu. Seveda, ljubljeni, seveda, so radostno vzkliknili njegovi sli, kot da se tega ne bi mogli tudi sami domisliti, in odpeketali naravnost v Las Vegas, kjer je Copperfield ravno skrbel za izginjanje letal, ladij, avtomobilov, multipraktikov, mikrovalovk, videorekorderjev, računalnikov, palač, riža in drugih materialnih dobrin, sicer velikih pridobitev tržne ekonomije. Sle je navdušil že Las Vegas, kaj šele David Copperfield, ki mu je ob tej priložnosti zelo lepo sedel citat iz Botra - to je ponudba, ki je ne morem zavrniti. Juhej, so kriknili sli, se objeli in v domovino poslali plamtečo vest. Halo, Pyongyang - Las Vegas kliče: veliki mag je fan ljubljenega vodje, Severne Koreje in večnega socializma! In ni petelin trikrat zapel, ko so v Pyongyang že odromali Copperfieldovi sli, producenti in menedžerji - šur, na ogled terena. Domačini so doživeli enega izmed večjih orgazmov v zadnjih petdesetih letih. Multiplega, huh. To ni bila erupcija, ampak eksplozija. Tako jim je prihajalo, da so hoteli Davidu Copperfieldu postaviti kar spomenik - še preden se je sploh prikazal!

Jasno, ni se prikazal. Nikoli. Iz vsega skupaj ni bilo namreč nič. Projekt je padel v vodo. Zaradi financ. Reč bi bila predraga. Vsaj tako so rekli. Kdo ve, morda pa je vendarle prišlo do kreativnih nesoglasij med obema genijema. Zlahka si pač predstavljamo, da je Kim od Davida hotel kaj res genialnega, ultimativnega, nadčasovnega, recimo: David, svojo čarovnijo izvedi tako, da bo kapitalizem izginil! A po drugi strani ni izključeno, da se je Kim ustrašil: šit, kaj če bo svojo čarovnijo izvedel tako, da bo izginil socializem?! Kaj če tip z eno potezo ukine socializem? Nak, Kim ni hotel tvegati. Zato je lani decembra v Pyongyang raje povabil muzikanta Rogerja Clintona, hja, pojočega polbrata ameriškega predsednika Clintona, ki ni kompliciral. Prišel je in Korejcem ves ekstatičen naložil prgišče ritma & bluesa. Drži, koncerta, znanega tudi po vzdevku "Year 2000 Peace and Friendship Concert", se je udeležilo malo ljudi, celo manj kot desetinka promila vseh prebivalcev, toda Roger si ni mogel, da ne bi z odra dahnil: "Rad bi se zahvalil temle ljudem - generalu Kim Jong Ilu, predsedniku Kim Dong Junu in svojemu bratu, predsedniku Billu Clintonu. Brez njihovega poguma, brez njihovega sodelovanja, brez njihovega vodstva se to ne bi nikoli zgodilo".

Konec sveta (kot ga poznamo)

No, tega, da bi v Severni Koreji socializem nenadoma izginil, se ne boji le avtokratski Kim Jong Il. Ironično, tega se še bolj boji ostali, nesocialistični, antisocialistični svet. Ni čudno. Še toliko bolj, ker pri ukinjanju socializma nimaš na voljo ravno veliko možnosti. Točno, socializem lahko bazično ukinjaš le po dveh poteh - po nasilni ali mirni. Nasilna pot pri Severni Koreji kakopak odpade. Iskreno rečeno, dandanes med politiki ni avanturista, ki bi hotel severnokorejski socializem ukiniti z vnanjo, nasilno intervencijo, kaj šele s kako vojno. Mhm, engagement ne pride v poštev. Iz povsem praktičnih razlogov. Kot rečeno, Severna Koreja ima četrto največjo vojsko na svetu, kar je pomemben podatek, ne pa usoden. Precej bolj usodno je to, da je Severna Koreja atomska velesila, ki spi s prstom na rdečem gumbu. Le zakaj ne? V atome je butnila milijarde in milijarde. Tako da ima atomske tehnologije zdaj toliko, da jo izvaža, predvsem kakopak svojim bogatim, naftarskim somišljenikom. Še več, atomske tehnologije ima toliko, da je ni mogoče prešteti. In da ne bo kakega nesprorazuma: razvoj atomske tehnologije je 15 let vodil kar sam ljubljeni, maršal Kim Jong Il. Skrivaj, se razume. In seveda, Severna Koreja za kake internacionalne inšpektorje, ki bi šteli njihove jedrske glave, ni hotela niti slišati. In ko so Američani ugotovili, da je vse apeliranje na moratorij zastonj, so rekli: okej, obdržite vse jedrsko orožje, ki ga imate, toda ne izdelujte novega - in če nam boste ugodili ter prešaltali na bolj "pacifistično" verzijo atomskega programa, vas bomo subvencionirali. Kim ni tako nor, da subvencije ne bi vzel. Obenem pa tudi ni tako nor, da bi v svoje tajne atomske koridorje spustil inšpektorje.

Kar pomeni: ljudje, pozabite na nasilno izginotje socializma, pozabite na Davida Copperfielda! Raje nakažite subvencijo - in Rogerja! Fino, bodo pač socializem rušili po mirni poti. A tudi tu napoči problem, hočem reči - ostali svet se boji tudi rušenja severnokorejskega socializma po mirni poti. Za začetek, če hočeš socializem zrušiti po mirni poti, potrebuješ opozicijo, disidente in mučenike, dalje, potrebuješ internet, in končno, potrebuješ voditelja, ki v imenu perestrojke a la Gorbačov na ves glas oznani: če hočemo naprej, moramo zavreči stare floskule, stare parole, staro miselnost, skratka, staro ideologijo, in državo reformirati, modernizirati. Jasno, Severna Koreja ne pozna niti ne pomni opozicije. Režim je pač tako brezdušno in nepredušno represiven, da se disidenti ne morejo niti roditi, kaj šele da bi se lahko razvili v mučenike. Ni šans. O kakem internetu in kaki komunikacijski povezanosti prav tako ni govora. Daleč od tega. Režim pač verjame le sebi. In končno, Kim Jong Il ni tako nor, da bi storil napako, ki jo je storil Gorbačov, ko je reformiral socializem in pozabil na ideologijo. Kim pač ve: ko ni več ideologije, ki občestvo drži skupaj, tudi ni več potrebe po velikem reformistu.

Zato je v Severni Koreji ideologija še vedno št. 1. Nič ni bolj primarnega. Nič ni bolj elementarnega. Nič ni bolj kohezivnega. Nič ni bolj represivnega. Kar se lepo vidi iz severnokorejskih časopisov, ki trobijo o tem, da je sirski poet o Kim Jong Ilu napisal visoko pesem ("zaradi njegovega nasmeha bo komunistična partija Severne Koreje večna kot sonce")... da si je internacionalni diplomatski zbor z velikim zanimanjem ogledal dokumentarec z naslovom "Nadvse cenjeni tovariš Kim Jong Il je velik mislec in teoretik"... da briljantnega Kim Jong Ila podpirajo vse progresivne sile tega sveta... da so tuji ambasadorji Zbrana dela Kim Il Sunga razglasili za "zakladnico človeštva"... da sta Severni Koreji bratsko pomoč v hrani med drugim poslali tudi povsem obubožana Kuba (huh!) in absolutno obubožana Etiopija (!!)... da obdelovanje kmetijskih površin poteka pod modrim vodstvom oboževanega Kim Jong Ila... da je komunistična partija Malte zahtevala, da se Japonska Severni Koreji opraviči za vse vojne zločine... da se v Južni Koreji jačajo protiameriški sentimenti... da Amerika o korejski atomski grožnji govori le zato, da bi lažje in čim manj ovirano gradila svoj atomski imperij... da so v Južni Koreji molili za večno življenje pokojnega Kim Il Sunga... da je neka ruska akademija Kim Jong Ilu podelila akademsko titulo... da Indonezijci ne morejo prehvaliti socializma, revolucije, Kim Il Sunga in Kim Jong Ila, ki je Severni Koreji v čast in ponos... da je mogočna industrializacija zasluga komunistične partije... da je "zahodna pot" lažna, reakcionarna in pogubna... da so v Zimbabveju ustanovili komite za komemoracijo 6-letnice smrti Kim Il Sunga... da o veličini Kim Il Sunga širom sveta obstaja več kot 85.000 knjig in umetnin... in da je predsednik ljudske skupščine ob dnevu slovenske samostojnosti toplo čestital Kučanu, Bajuku in Peterletu ter izrazil prepričanje, da se bodo odnosi med obema državama še naprej razvijali na prijateljski ravni. Pa o petletkah, o imperialistih, ki hočejo zavladati svetu, o mogočni komunistični partiji, ki Severno Korejo vodi od zmage do zmage, o nepremagljivem socializmu ter kakopak znova in znova o Kim Il Sungu, ki da je "nesmrtno sonce naroda" in "večno sonce človeštva", ki da je vse žrtvoval za svobodo in srečo svojega naroda, ki da je imel ljudstvo za nebesa in ki da je tako rad zahajal med ljudi, da mu je bilo vseeno, če se je moral med njih pripeljati po blatni, makadamski cesti.

Kim Jong je zadnji, ki bi ukinjal ideologijo. V zadnjih nekaj letih - od smrti Kim Il Sunga sem - je menda v Severni Koreji umrlo več kot 2 milijona ljudi, toda Kim Jong Il dobro ve, da ljudje ne živijo le od riža, ampak tudi od ideologije. In ko jim zmanjka riža, lahko še vedno preživijo - zaradi ideologije. Ja, ideologija je ta, ki jih obdrži pri življenju. Umetno. Kot njegov pompadour pri življenju drži nekaj umetnega - gel.

Kaj to pomeni? Da severnokorejskega socializma ne bo mogoče ukiniti po mirni poti? Mirna pot ima v izjemnih primerih tudi zanimivo rubriko: točno, reunifikacija! Ponovna združitev obeh Korej, o kateri sta na epohalnem randiju predla oba Kima. Kul, ne. V Nemčiji je vžgalo. To bi bilo res najbolj elegantno. Mirna pot za zgled. E, prav tu pa spet nastopi hud problem. Tudi ta navidez najbolj brezbolna verzija mirne poti kaže na apokalipso. Bo Južna Koreja vzdržala finančno breme ponovno združitve? In dalje, kaj se bo zgodilo, ko bo vsa tista sestradana masa planila na Jug? Logika je jasna: to bi lahko povsem destabiliziralo Južno Korejo... in s tem tudi novo, enotno Korejo... in potem še vzhodno Azijo... in potem kompletno Azijo... in potem cel svet. Šit! Kot kaže, bi bilo res najbolje, če se ljubljeni vodja, sin večnega sonca in najnovejša kultna figura sodobne popkulture, še enkrat sestane - ne z južnim Kimom, ampak z Davidom Copperfieldom.

* Članek je bil prepisan iz strani www.mladina.si, Marcel Štefančič, jr.