Sedem čudes starega sveta

Prvi, ki je pisal o svetovnih čudesih in je med leti 150 in 200 pr.n.š. napisal seznam sedmih svetovnih čudes starega sveta, je bil grški pesnik Antipatros iz Sidona. Za svoj seznam je izbral:

• Egiptovske piramide v gizah
• Babilonske viseče vrtove
• Zeusov kip v Grčiji
• Artemidin tempelj v Efezu
• Mavzolej v Harikanasu
• Rodoški Kolos
• Aleksandrijski svetilnik

Kljub temu, da se je le eno izmed sedmih čudes seznama nahajalo na tleh sedanje Grčije, je vseh sedem izbral na podlagi grških meril. Ni pa znano ali si je vseh sedem tudi dejansko ogledal.

Kasneje so skozi dolga stoletja o tem pisali še številni drugi pisci: Marten de Vos, Athenasius Kircher, Fischer von Erlach itd., ki so v večjem delu temeljili na fantazijskih obnovah ter bili zelo nepopolni. Prva veljavna pričevanja o obstanku in izgledu sedmih čudes starega sveta pa smo dobili seveda šele tedaj, ko so se njihovega raziskovanja lotili arheologi.

Egiptovske piramide v gizah
Izmed desetih piramid, ki krasijo Gizo - mesto na zahodnem bregu reke Nil, v bližini Kaira, v Egiptu, so le prve tri piramide smatrane za prvo čudo starega sveta. Keopsova, Kefrenova in Mykerinova piramida, ki so izmed vseh čudes najstarejše in edino ohranjeno čudo starega sveta, so bile zgrajene med leti 2650 in 2550 pr.n.š. Še danes nam ni znano kako so nastale in nasploh o teh čudovitih spomenikih ne vemo veliko.

Najpodrobneje nam o gradnji piramid razlaga Herodot, ki si je leta 450 pr.n.š. ogledal Egipt in nato na podlagi pripovedovanj svečenikov in svojih videnj to skrivnost prenesel v svet.Najmogočnejša izmed njih je Keopsova piramida, ki je zgrajena iz približno 2,3 milijona kamnov izmed katerih vsak tehta okoli 2,5 tone. Visoka je neverjetnih 145,75 metrov, skozi dolga stoletja pa je izgubila kakšnih 10 metrov svoje višine - vrha in skupno zavzema 13 arov ozemlja.

Na podlagi številnih predvidevanj, pričanj in raziskovanj je prevladalo prepričanje, da je piramide gradilo kar 100.000 ljudi. Gradili naj bi jih 20 let, vendar samo tri mesece na leto, saj so jim preostalih devet mesecev številne poplave reke Nil povzročale preglavice. Zaradi tega gradnja ni bila možna. Najprej naj bi zgradili cesto, ki jim je olajšala prenašanje kamnov iz libijskega gorovja k Nilu.

Gradili so jo okoli 10 let, v tem času pa so izgradili tudi kraljeve grobnice. Naslednjih deset leta so gradili samo piramido. S pomočjo nekakšnih umetno narejenih žlebov po katerih se je prelivalo spolzko blato, so vlekli ali potiskali kamnite kocke.

Babilonske viseče vrtove
Čudoviti viseči vrtovi so bili zgrajeni v bližini kraljeve palače v Babilonu, glavnem mestu Babilonije. Nahajali so se na vzhodnem bregu reke Evfrat, torej na jugu današnjega Iraka, približno 50 km severno od Bagdada. Seveda to niso bili viseči vrtovi v pravem pomenu besede, saj je prišlo do napake v prevodu.

Latinska beseda "pensilis" sicer ima ta pomen, vendar pomeni tudi "balkonu podoben". Zasluge za nastanek tega čudesa pripisujejo kralju Nebukadezarju II., ki je vladal med leti 604 in 562 pr.n.š. V tem času je ustvaril čudovite templje, palače, ulice in zidove. Vrtove naj bi zgradil z namenom, da bi zadovoljil svojo ženo Amitis, s katero sta se poročila v želji, da bi med seboj povezala dve različni deželi.

Amitis je bila rojena v Medeji ter je imela veliko željo po rojstnem okolju. Pokrajina, iz katere je prihajala, je bila zelo pestra. Zelena, z gorami bogata pokrajina, medtem ko so jo puste ravnine Mezopotamije spravljale v depresijo. Tako ji je dal Nebukadezar II. zgraditi nekakšno umetno goro, ki se je visoko dvigala v terasah na katerih so cveteli prekrasni vrtovi, okrašeni s čudovitim tropskim cvetjem in drevjem, kar so dosegli s pomočjo umetnega namakanja.

Izdelali so domiselno namakalno napravo, ki je bila sestavljena iz dveh velikih koles. Ti sta bili med seboj povezani z verigo na kateri so bila, v enakih razmakih, pritrjena vedra, ki so na najnižji točki naprave zajemala vodo, iz posebnega, za to narejenega bazena, v katerega je voda pritekala iz reke Evfrat. Spodnje kolo je bilo pritrjeno na dolg držaj z ročaji, katerega so ga poganjali sužnji. Tako so vedra z vodo prišla na vrh. Vodo so izlila v drugi bazen, razdeljen na več žlebov, ki so iz različnih strani postopoma namakali vrtove.

Zeusov kip v Grčiji
Zeusov kip je ena izmed dveh mojstrovin Grškega kiparja Fidija (druga je kip boginje Atene na akropoli), ki jo je, okoli leta 450 pr.n.š., zgradil v ogromnem templju - v davnem mestu Olimpiji; na zahodni obali današnje Grčije, približno 150 km zahodno od Aten.

Nastal je iz potrebe po modernejšem kipu. Moč Grčije je neizmerno rasla in njeni prebivalci so menili, da že obstoječi - enostavni templji zgrajeni po dorskem stilu, ne zadostujejo več. O videzu Zeusa in njegovega templja danes ne vemo prav veliko. Vse kar vemo so le sklepanja do katerih so pripeljali davni zapisi. Po teh zapisih naj bi Zeusov kip v višino meril nekaj več kot 12 metrov (približno tako velik je bil, kot današnja štirinadstropna stavba).

Upodobljen je bil v sedečem položaju, z nagrbančenim čelom (legende pripovedujejo, da bi se naj, kadar je imel Zeus nagrbančeno čelo, stresel ves Olimp). V desni roki naj bi držal kip boginje zmage - Nike, v levi roki pa SCEPTER, na vrhu katerega naj bi se nahajal orel. Narejen je bil iz ebenovine in slonove kosti ter bogato okrašen z dragulji in zlatom, njegova gradnja pa naj bi trajala kar 8 let. Še bolj impresiven, od kipa samega, pa naj bi bil njegov prestol; narejen iz belega marmorja, v katerega so bili vrezani liki različnih grških bogov. Sodeč po izračunih naj bi se nahajal na zahodnem delu templja.

Artemidin tempelj v Efezu
Artemidin tempelj v Efezu, katerega obstoj je danes skoraj že pozabljen, predstavlja četrto čudo starega sveta. Nahajal se je v starodavnem mestu Efezu, na maloazijski obali, na področju današnjega Ajasoluka, približno 50 kilometrov južno od Izmira v Turčiji.

Eden prvih, ki je opisal to čudovito stavbo, je bil Plinij. Dolga leta ljudje njegovemu opisovanju templja niso verjeli. Kljub temu pa so ti prvi zapisi pomagali arheologom pri njihovem nadaljnjem raziskovanju in rekonstrukcijah templja. Mesto, kjer je nekoč stal Artemidin tempelj, je po dolgih letih iskanja odkril angleški inženir J. T. Wood ter dokazal, da Plinij nikakor ni pretiraval in da je tempelj v resnici moral biti svetovno čudo.

Mavzolej v Harikanasu
O mavzoleju lahko govorimo kot o grobnici starodavnega antičnega kralja, oziroma cesarskega namestnika - kneza Mausolosa, ki je sredi 4. stoletja pr.n.š. vladal Karmi v jugovzhodni Aziji. Po nekaterih zapisih naj bi dal ta ogromen spomenik izgraditi sam, da bi s tem dejanjem za vselej ovekovečil svoje ime, po drugih zapisih, pa naj bi bil izgrajen na pobudo njegove žene Artemizije.

Grajenje naj bi se začelo še za časa njegovega življenja, končano pa naj bi bilo okoli leta 350 pr.n.š., kar je tri leta po njegovi in leto po smrti njegove žene. Kdo ga je v resnici izgradil pa nam verjetno nikoli ne bo povsem jasno. Nahajal se je na hribu, nad davnim mestom imenovanim Bodrum, na področju današnjega Halikarnasa, ob Egejskem morju v jugovzhodni Turčiji. Gradnja je bila zaupana najboljšim arhitektom tistega časa: Skopasu, Bryaxsisu, Leokaresu in Timoteosu, katere je poseben poslanec izbral iz področja celotne Grčije, vsak izmed njih pa je bil odgovoren za eno stran zgradbe.

Rodoški Kolos
Na podlagi pričevanj, ljudi takratnega časa, se je ta ogromen bronast kip boga sonca - Heliosa, nahajal na vstopu v pristanišče bogatega mediteranskega otoka - Rodosa (Grčija), ki je predstavljal eno najpomembnejših ekonomskih središč antičnega sveta.Prebivalci otoka so ga postavili, da bi s tem izkazali čast svojemu bogu varuhu, ki jim je pomagal v bojih proti makedonskim kraljem Demetrijem, ki so dalj časa oblegali otok, vendar jim ga kljub številčni vojski, ki je štela okoli 40.000 vojakov, kar je bilo več kot celotna populacija otoka, nikoli ni uspelo zavzeti in opleniti. Tako so se Rodijci, ko je bil leta 304 pr.n.š. dosežen mir, odločili, da v proslavitev zmage prodajo vso opremo, katero je sovražnik pustil za seboj, z dobljenim denarjem pa zgradijo kip svojega varuha - boga sonca.

Aleksandrijski svetilnik
Aleksandrijski svetilnik - predhodnik modernih svetilnikov, je edino izmed sedmih čudes starega sveta, ki ni nudilo le elegance, temveč tudi praktično korist; in sicer pomorščakom, ki so se ponoči vračali v pristanišče, saj je bil ogenj na vrhu svetilnika viden do 50 km daleč. Nahajal se je na antičnem polotoku Pharosu, znotraj mesta Aleksandrija v Egiptu. Velja za eno največjih tehničnih stvaritev starega sveta.Po naročilu Potolomeja II., ki je kmalu po smrti Aleksandra Velikega prevzel oblast nad Egiptom, ga je iz belega marmorja izgradil Satratos.

Dolga leta je iskal gradivo in prostor zanj, saj bi lahko narejen, le iz pravega materiala ter postavljen na pravem mestu kljuboval morski vodi. Kljub temu, da je Satratos iz velikega ponosa na svoje delo želel v temelje svetilnika vrezati svoje ime, mu je Potolomej II. ukazal, da je na svetilniku zapisano le njegovo ime. In ker je bil Satratos zelo pameten mož se je znašel. Na temelje je zapisal svoje ime in napis prekril z ploščo na kateri je bilo zapisano ime Potolomejka II. Seveda se je sčasoma plošča okrušila in razkrila, kdo ima dejansko zasluge za nastanek te neverjetne zgradbe.Zgradba, ki so jo postavili na pravokoten podstavek je v višino je merila neverjetnih 117 m ter predstavljala pravo atrakcijo za turiste, za katere je bil narejen tudi poseben balkon, ki je služil kot razgledna točka.

* Članek je bil najden na strani www.svarog.org in woderclub.com