| Kuba
POVZETEK
Kubanska revolucija je bila najprej
antiimperialisticna in narodnoosvobodilna borba, a je nato prerasla
še v socialno revolucijo. Glavni potezi revolucije pri uvedbi
novih reform sta bili: kolektivizacija zemlje in nacionalizacija
podjetij ter premoženja. Temu procesu pa je sledilo še
splošno opismevanje ljudi po vsej državi. Kubanska oz.
''Castrova'' revolucija pa je bila po izvoru popolnoma samostojna
in nacionalisticna.
Na Kubi vlada socializem, ki temelji
na podružabljanju proizvajalnih sredstev, brezrazredni družbi,
socialisticni organizaciji dela in odpravi izkorišcanja cloveka
po cloveku. Tudi sama ustava opredeljuje Kubo kot socialisticno
republiko in država je grajena tako, da brata Castro vodita
vso politiko v državi. Fidel Castro je šef države,
predsednik državnega sveta in vrhovni poveljnik oboroženih
sil. Njegov brat Raul pa je prvi podpredsednik. Ustava doloca, da
v primeru odsotnosti, bolezni ali smrti predsednika vse dolžnosti
prevzame prvi podpredsednik. Državna oblast Kube je enako kot
v drugih državah razdeljena na tri veje: sodno, izvršilno
in zakonodajno, toda vse veje oblasti so pod budnim ocesom Fidela
Castra. Glavna kubanska politicna stranka je komunisticna stranka,
ki je bila ustanovljena leta 1925, legalizirana pa leta 1939. Stranka
je veckrat spremenila ime, leta 1965 pa se dokoncno preimenovala
v Komunisticno partijo Kube. Ustava jo opredeljuje kot »vodilno
silo države«.
1. UVOD
Kuba je prva socialisticna država
v Ameriki in ena izmed zadnjih ''trdnjav komunizma''. Njena ustava
je rezultat razvoja, ki se je zacel z revolucijo leta 1959. Ustavo
so nato izglasovali leta 1976 po vzoru tedanjih vzhodnoevropskih
socialisticnih ljudskih demokracij. Oblast na Kubi je tako zaokrožena
v eni sami osebi – osebi Fidela Castra. Od leta 1976 pa je
Castro vedno bolj osamljen predvsem zato, ker so v Vzhodni Evropi
padli komunisticni režimi.
Kljub velikim personalnim spremembam
v najvišjih partijskih organih leta 1986 in ustavnimi spremembami
leta 1992, Kuba še zmeraj vztraja na poti socialisticnega razvoja
pod vodstvom predsednika države in partije Fidela Castra. Ceprav
vecina ljudi še vedno podpira režim Fidela Castra, se
je v nekaj desetletjih kubanske zgodovine izselilo ogromno število
ljudi. Vlada pri Kubancih spodbuja nacionalizem in patriotizem.
Po vsej Kubi pa so plakati in napisi, ki prikazujejo revolucionarni
moto »Domovina ali smrt, mi se ne bomo podjarmili, mi bomo
zmagali.« ( Bevc-Malajner, 1998, 245)
2. KUBANSKA REVOLUCIJA
2.1.Vrnitev na Kubo in zacetek
gverilskega gibanja
Po intenzivnih pripravah se je
novembra 1956 skupina 82 pripadnikov Gibanja 26. julij vkrcalo na
majhno jahto »Granma« (Babica). Ladja je prišla
na Kubo z manjšim številom privržencev in z zamudo,
pristali pa so na nedostopnem obrežju. Ko so prispeli so jih
vojaške sile Batista takoj opazile, sicer so jih že prej
opazovale, in uporniki so se morali ob hudem spopadu razkropiti.
Nekaj jih je uspelo zbežati, druge so ujeli in pobili. Preživeli
so se zatekli v gore Sierre, kjer so razvili mocno gverilsko gibanje,
proti kateremu so bile Batistove sile neuspešne. Gibanju se
pridružijo kmetje, saj si je le-to zadalo cilj, da bi kmetje
dobili zemljo. Gibanje je bilo takrat omejeno le na provinco Orient
na V države. Toda med provincama Orient in Havano so obstajala
velika socialna in politicna nasprotja. Upornikom so se pridružili
ljudje iz mest, ker se niso strinjali z diktaturo. V tem pa se kaže
kubansko nacionalno nasprotje.«Razrešiti nasprotja med
glavnim mestom in notranjostjo dežele je pomenilo toliko, kot
sprožiti agrarno in protiimperialisticno revolucijo.«
(Zgodovina revolucij XX. stoletja, tretja knjiga, 1971, 176). Toda
gverila se je krepila, ZDA pa so gibanje predolgo podcenjevale in
še naprej vojaško podpirale Batista.
2.2. Priprave na revolucijo
in revolucija
Aprilska vstaja 1958 ni bila
uspešna, novembra istega leta so bile razpisane ?ameriške?
volitve, ki so jih Kubanci bojkotirali, saj so vedeli, da bodo rezultati
prirejeni. Castro je novembra 1959 zapustil generalni štab
v gorah in zacel prodirati s svojimi silami proti Santiagu die Kuba
in s tem se je zacela koncna ofenziva revolucionarnih sil. Zasedali
so kraj za krajem in Batistu ni uspelo razbiti revolucije, zato
je v novoletni noci v Havani podpisal odstop in bil prisiljen zbežati
iz države z letalom.
1.januarja 1959 je Castro razglasil
zmago kubanske revolucije. Nato je sestavil poziv delavcem, kjer
je bilo receno, da morajo po sedmih letih boja doseci »popolno
zmago ljudske demokracije« (Zgodovina revolucij XX. stoletja,
tretja knjiga, 1971, 216). Deželo je zatem zajela generalna
stavka. Castro si je najprej zadal cilj likvidacije armade in s
tem omogociti pravo revolucijo, ki je možna le ob podpori širših
ljudskih množic. Tako je dal prijeti in usmrtiti veliko Batistovih
privržencev. Zacasno predsedniško mesto je zavzel sodnik
Urrutia, ki ga priznajo druge države (ZDA, VB, ZRN). Castro
se je imenoval za ministrskega predsednika in zacel snovati marksisticno-leninisticno
vlado ter objavil program o uvedbi demokraticnih svobošcin
in izvedbi socialnih reform. Odlocil se je, da bo Kubo osvobodil
gospodarske nadvlade ZDA in ker se z ZDA ni mogel dogovoriti za
gospodarsko in diplomatsko sodelovanje, se je po pomoc obrnil na
nekdanjo SZ, ki mu je dobavljala posojila, orožje in hrano.
Ker je kubansko gospodarstvo kazalo
neokolonialisticen znacaj, je bila revolucija uperjena proti neokolonializmu.
Socialisticen znacaj pa je dobila revolucija šele leta 1960
z nacionalizacijo tujega kapitala in bank. Nacionalizacija je imela
proti imperialisticni znacaj. Država je postala lastnica naftnega
konzorcija, kubanske letalske družbe in njenega letališca,
tovarn sladkorja ter mnogih hotelov in restavracij. Kuba je nato
nacionalizirala še bancna posojila ZDA. Toda imperialisti proti
Castru niso izgubljali casa in so zaceli z organizirano kampanjo
proti revoluciji. Ampak Castro je še naprej spodbujal ljudstvo,
da naj bo pogumno in naj se bori naprej.
Marca 1959 je zacel izvajat nacionalizacijo
in do zacetka leta 1960 je postopoma nacionaliziral skoraj vso ameriško
lastnino, razlastil je tuje industrijalce in kolektiviziral kmetijstvo.
Tako je Castro 18. novembra 1959 izjavil:«Da je usoda revolucije
in domovine v rokah delavskega razreda.« (Zgodovina revolucij
XX. stoletja, tretja knjiga, 1971, 227).
Medtem so se nasprotja med ZDA in Kubo
povecevala, pritisk ZDA je narašcal, nova kubanska vlada pa
je odklanjala sleherno vmešavanje v notranje zadeve. Leta 1969
je ameriška vlada poslala ostro noto vladi Castra, ceš
da je le-ta grobo kršila mednarodno in kubansko pravo, ko je
zaplenila imetje na Kubi. Zato se ZDA umaknejo, uvedejo trgovinsko
zaporo in pretrgajo diplomatske odnose s Kubo. Zapora je mocno prizadela
kubansko gospodarstvo, ki je bilo skoraj v celoti odvisno od ZDA.
Toda SZ je bila pripravljena nuditi gospodarsko in vojaško
pomoc ter odkup sladkorja. Državi sta podpisali gospodarski
sporazum in vzpostavili diplomatske odnose. Od leta 1961 do 1990
je bil Castro odkrit zaveznik SZ.
2.3. Kuba po revoluciji, poskus
invazije na Kubo
Rojstvo nove socialisticne
države tik pred vrati zda je sprožil velik preplah in
Eisenhower je zacel leta 1960 z oboroževanjem kubanskih izgnancev.
Tako se je 8. aprila skupina kubanskih izgnancev, ki jih je organizirala
in izurila ameriška CIA, izkrcala na Kubi v Prašicjem
zalivu z nalogo strmoglaviti režim Fidela Castra. Castrove
cete so napadalce hitro obvladale in jih aretirale, dogodek pa je
zelo prizadel ugled ZDA, a na drugi strani utrdil Castrov režim
in zbližal Kubo in nekdanjo SZ. 1. maja 1961 je bila potrjena
svoboda Kube in Castro je takrat dejal:«V zgodovini se še
nikoli ni pripetilo, da bi nekdo premagal revolucijo ljudstva, ki
je resnicno prišla na oblast.« (Zgodovina revolucij XX.
stoletja, tretja knjiga, 1971, 255). Konec leta 1961 je Castro razglasil
Kubo za socialisticno državo in navezal stike z vsemi socialisticnimi
deželami.
2.4. Kubanska kriza
Kubanska kriza je bila
najhujša kriza v casu hladne vojne in najvecje nevarnost za
nov svetovni spopad. Tako je 23. oktobra 1962 predsednik ZDA, Kennedy
izjavil, da imajo ZDA dokaze o ofenzivnih raketah blizu Kube. SZ
je zatrjevala, da gre le za defenzivno orožje, da ne bo nikomur
dajala strateškega orožja, toda ta izjava ni bila resnicna.
Kubansko krizo so uspeli premagati, ko je SZ umaknila rakete z jedrskimi
konicami s Kube. Svet si je tako oddahnil pred nevarnostjo spopada
med obema velesilama, med SZ in ZDA pa je bil vzpostavljen t.i.
''rdeci telefon''.
3. SOCIALIZEM
Kuba gradi na socializmu. Socializem
je družbena ureditev, ki temelji na podružabljanju proizvajalnih
sredstev, na brezrazredni družbi, na socialisticni organizaciji
dela in na odpravi izkorišcanja cloveka po cloveku. Je družbeni
režim, v katerem delavski razred v zavezništvu z drugimi
delavskimi razredi in sloji izvaja svojo oblast in diktaturo. Zato
so svobošcine omejene tistim manjšinam, ki skušajo
škodovati interesom vecine in napadajo socializem. Tako so
takšne svobošcine priznane le kolikor se le-te ujemajo
s cilji socialisticne družbe.
Že Lenin je menil, da se komunizem
razvija postopoma. Najprej je potrebna revolucija, ki zruši
birokraticno vojaški državni stroj. Nato ji sledi prehodna
faza, po Leninu imenovana socializem. Na oblast pride proletariat,
ki doseže spremembe. Lastništva proizvajalnih sredstev
pa postanejo družbena last. Posledica tega je, da družbeni
sistem preraste v komunizem ( Lenin, 1972:79 ). Podobno se je dogajalo
tudi na Kubi. Množica, s Fidelom Castrom na celu, je izzvala
kubansko revolucijo in se tako rešila vecnega zatirajocega
sovražnika – imperialisticno ZDA. Tako so dobili možnost,
da izoblikujejo birokraticno vojaški državni aparat, ki
ne bi bil povezan z ZDA. Dosegli so prehodno fazo, ki jo je Lenin
poimenoval socializem. To je obdobje, ko Castro ljudstvu vrne naravna
bogastva, spremeni privatno lastnino proizvodnih sredstev v lastnino
vseh, odpravi nezaposlenost, nepismenost, lakoto, da vsem zastonj
izobrazbo in zdravstvene usluge ter organizira množice ( Margolles,
Fuentes, 1977:1347 ).
Za družbo v socializmu je znacilna
sprememba v lastništvu proizvajalnih sredstev. Ta postanejo
družbena in nic vec zasebna lastnina posameznih oseb. Prav
tako Marx trdi, da socializem še ne more dati ljudem enakosti
in pravicnosti. Razlike v bogastvu bodo še vedno obstajale.
Nemogoce pa bo izkorišcanje cloveka po cloveku, ker bodo proizvajalna
sredstva v družbeni lasti. Tudi Castro je na Kubi preprecil
takšno izkorišcanje. Množica je imela takšno
moc, da je s svojo diktaturo strla kapitalisticne izkorišcevalce.
Tako so omejili svobodo zatiralcem in izkorišcevalcem delavskega
razreda. Castro je menil podobno kot Lenin, ko je trdil, da je potrebno
kapitaliste zatreti, ce bi hoteli osvoboditi »cloveštvo
mezdnega suženjstva« ( Lenin, 1972:79 ).
Pomemben element socializma je tudi
izvajanje terorja v lastni državi in tako so že takoj
po Castrovem prevzemu oblasti postali zapori prizorišca množicnih
usmrtitev, predvsem Batistovih privržencev. Ustanovljena so
bila tudi izredna in vojaška sodišca ter obvešcevalne
službe. 1960 so ustanovljeni odbori za obrambo revolucije (CDR),
nekakšen sistem nadzorovanja in ovajanja. Zacela so se tudi
trajna izseljevanja, predvsem izobraženih ljudi, kar je trajno
slabilo kubansko družbo. Castro je z zakonoma številka
53 in 54 omejil pravico državljanov do svobodnega združevanja
in leta 1962 ukinil tudi pravico do stavke. Represija se je izvajala
nad cerkvijo, umetniki, sodniki in univerzo.
4. DRŽAVNA UREDITEV
KUBE
Po ustavi iz leta 1976 je Kuba socialisticna
republika na temelju marksizma in leninizma. Tudi po ustavni reformi
iz leta 1992 ustava zagotavlja vodilno vlogo Komunisticni partiji
Kube v državi in družbi in le-ta ima še vodilno vlogo
pri graditvi socializma.
Kubansko ljudstvo je svobodno in zavestno
podprlo volitve v prid socializmu. Že prvi clen ustave doloca,
da je »republika Kuba socialisticna država delavcev,
kmetov in drugih rocnih in umskih delavcev«. Pomemben pa je
tudi osmi clen ustave, kjer pravi, da » država uresnicuje
voljo delovnega ljudstva in usmerja prizadevanja naroda pri graditvi
socializma« ( Margolles, Fuenets, 1977:1348 ).
Ustava je najpomembnejši dokument,
ki usmerja proces institucionalizacije revolucije in pravno legalizira
politicno oblast delavskega razreda v tesnem zavezništvu z
drugimi delovnimi množicami. Cetrti clen doloca, da ima v republiki
Kubi vso oblast delovno ljudstvo, ki jo izvaja s pomocjo skupšcin
ljudske oblasti in drugih državnih organov, ki iz nje izhajajo
( Margolles, Fuentes, 1977:1348 ). Peti clen ustave pravi, da je
»Komunisticna stranka Kube, ki je organizirana marksisticno-leninisticna
avantgarda delavskega razreda, najvišja vodilna sila družbe
in države in da organizira in usmerja skupna prizadevanja k
visokim ciljem in napredovanju« ( Margolles, Fuentes, 1977:1349
).
Državna ureditev Kube je razdeljena
na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti.
4.1.Zakonodajna oblast
Zakonodajno oblast predstavljata narodna skupšcina in državni
svet.
4.1.1. Narodna skupšcina
Najvišji zakonodajni
organ je parlament, t.i. narodna skupšcina. Sestavlja ga 589
poslancev, ki so izvoljeni za dobo petih let na neposrednih volitvah.
Ta doba se lahko podaljša v primeru, ce skupšcina sprejme
doloceno resolucijo v primeru vojne ali drugih izjemnih primerih,
ki ovirajo normalno delovanje postopka volitev ( clen 72 ). Parlamentarci
so vsi clani komunisticne partije. Narodna skupšcina predstavlja
in izraža suverenost vseh delovnih ljudi ter je edini organ
v državi, ki ima ustavodajno in izvršno oblast ( clen
70 ). Narodna skupšcina ima dva redna zasedanja letno in izredno
zasedanje, ce to zahteva najmanj tretjina clanov ali kadar jo sklice
državni svet ( clen 78 ). Vsa zasedanja so javna, razen v primeru
ko skupšcina zaseda za zaprtimi vrati obicajno o pomembnih
nacionalnih interesih ( clen 80 ). Narodna skupšcina iz svoje
sredine izvoli predsednika, podpredsednika in sekretarja. Zakon
predvideva nacin in proceduro s cimer narodna skupšcina sklice
in izpilje te volitve ( clen 73 ).
Narodna skupšcina odloca o reformah
ustave; odobri, prilagodi, razveljavi zakone in ce je po njihovem
mnenju to potrebno, svoje videnje o naravi zakona povprašajo
tudi ljudske množice; odloca o zakonskih ustavnostih, o dekretih
in splošnih predpisih; delno ali v celoti razveljavi zakone,
ki jih izda državni svet; razpravlja in daje soglasje o nacionalnem
planu za ekonomski in socialni plan; razpravlja in daje soglasje
v zvezi z državno blaginjo; daje soglasje k osnovnemu planiranju
in upravljanju državne ekonomije; daje soglasje pri monetarnem
in kreditnem sistemu; daje soglasja o splošnih predlogih zunanje
in notranje politike; napove vojno stanje v državi v primeru
vojnega napada in daje soglasje mirovnim pogodbam; uveljavi in spreminja
politicno-administrativne delitev države; voli predsednika,
podpredsednika in sekretarja narodne skupšcine; voli predsednika,
prvega podpredsednika, sekretarja in ostale clane državnega
sveta; doloci iniciativo predsednika državnega sveta, prvega
podpredsednika, podpredsednika in ostalih clanov ministrskega sveta;
voli predsednika, podpredsednika in ostale sodnike vrhovnega sodišca;
izvoli državnega tožilca in republiškega zastopnika
državnega tožilca; doloci trajen in zacasen mandat državnim
komisijam; preklice volitve ali imenovanja tistih oseb, ki so bili
izvoljeni ali imenovani s strani narodne skupšcine; opravlja
visoki nadzor pri vseh organih države in vlade; mora biti informiran
o vseh zadevah s strani državnega sveta, ministrskega sveta,
vrhovnega sodišca, državnega tožilca in od provinc;
razveljavi tiste predpise ali zakone državnega sveta ter dekrete
ali resolucije ministrskega sveta, ki so v nasprotju z ustavo; razveljavi
ali preoblikuje tiste resolucije ali predpise lokalnih organov,
ki niso v skladu z ustavo, zakoni in dekreti ali pa niso v skladu
z nacionalnimi interesi; dovoljuje amnestijo ( clen 79 ).
4.1.2. Državni svet
Mandat državnemu
svetu zaupa narodna skupšcina po volitvah ( clen 92 ). Sestavljajo
ga predsednik, en prvi podpredsednik, pet podpredsednikov, en sekretar
in 23 clanov sveta ( clen 74 ). Je akademski in nacionalni ter internacionalni
pomen ter najvecje predstavništvo kubanske države ( clen
89 ).
Državni svet sklicuje posebno
zasedanje narodne skupšcine; doloci datum volitev za poslance
narodne skupšcine; izdaja zakonske predloge v casu med zasedanjem
narodne skupšcine; daje obstojece zakone v splošno in
obvezno interpretacijo, kadarkoli je to potrebno; izvršuje
zakonodajno iniciativo; naredi vse pomembne dogovore v obliki referata;
vzpostavi splošno mobilizacijo, kjerkoli je obramba države
potrebna in nujna ter prevzame odgovornost pri napovedi vojne ali
podpiše katerokoli mirovno pogodbo, ki jo država pripiše
narodni skupšcini; izdaja splošna navodila sodišcu
preko sveta vlade na vrhovno sodišce; izdaja navodila uradu
državnega tožilca republike; doloca in premešca predsednika;
na diplomatskem podrocju predstavlja Kubo pred ostalimi državami;
daje dovoljenja za podelitev odlikovanj in castnih naslovov; imenuje
komisije; ima dovoljenje za pomilostitev; ratificira in naznanja
mednarodne pogodbe; zavrže tiste predpise ministrskega sveta
in tiste resolucije in predpise lokalnih skupšcin, ki niso
v skladu z ustavo ali zakoni ali ki niso v interesu lokalnih ali
državnih interesov ter to posreduje narodni skupšcini
na prvem zasedanju; preklice tiste resolucije in predpise izvršilnega
komiteja na lokalni ravni, ki kršijo ustavo in zakone ter dekrete
in ostale predpise izdane od višjih organov ( clen 90 ). Predsednik
državnega sveta je hkrati tudi vodja države, predsednik
vlade in vrhovni poveljnik oboroženih sil. Vse odlocitve državnega
sveta se potrjujejo z navadno vecino poslancev ( clen 91 ).
4.2.Izvršilna oblast
Izvršilno oblast predstavlja ministrski svet.
4.2.1. Ministrski svet
Je najvišji izvršilni
in administrativni organ države in je konstituiran od državne
vlade ( clen 95 ). Sestavljen je iz šefa države in vlade
kot njenega predsednika, prvega podpredsednika, podpredsednika,
ministrov in sekretarjev ter ostalih clanov, ki jih doloca zakon,
ki predstavljajo izvršilni komite ( clen 96 ). Ministrski svet
je odgovoren za svoja dejanja narodni skupšcini ( clen 99 ).
Ministrski svet organizira in upravlja
politicne, ekonomske, kulturne, znanstvene, socialne in obrambne
aktivnosti, ki jih sprejme narodna skupšcina; predlaga projekte
za socialno-ekonomski razvoj države in po odobritvi narodne
skupšcine organizira, upravlja in nadzoruje njeno izvajanje;
usmerja zunanjo politiko in odnose z drugimi vladami; sprejema mednarodne
pogodbe in jih predloži v ratifikacijo državnemu svetu;
usmerja in kontrolira tuji trg; sestavlja osnutek državnega
proracuna in ce je potrjen s strani narodne skupšcine sodeluje
pri izvajanju le tega; prisostvuje pri krepitvi monetarnega in kreditnega
sistema; sestavlja zakonske osnutke in jih posreduje narodni skupšcini
ali državnemu svetu; ima vpogled v nacionalno varnost, vzdrževanje
reda in domaco varnost, zašcito clovekovih pravic, zašcito
do življenja in lastnino v primeru naravnih katastrof; povezan
je z državno administracijo; koordinira in nadzira aktivnosti
državnih in lokalnih agencij; izvaja zakone in resolucije narodne
skupšcine; zamenjuje šefa državnih administracij
v primeru, ko deluje v nasprotju z normami vecine; predlagajo narodni
skupšcini ali državnemu svetu razveljavitev resolucij
lokalnih skupšcin, ce so v nasprotju z zakoni ali ce oslabijo
interese v ostalih skupnostih ali državne interese ( clen 98
). Clani ministrskega sveta pa s ukvarjajo z zadevami in racuni
ministrstev ali agencij pod njihovim nadzorstvom. Izdajajo pomembne
resolucije in predpise v zvezi s tem. Clani ministrskega sveta nadzorujejo
le, ce to ni specificna dolžnost kakega drugega organa. Clani
se udeležujejo zasedanj ministrskega sveta in imajo vso pravico
do izražanja svojega mnenja in glasovanja ( clen 100 ).
4.2.2. Šef države
Predsednik državnega
sveta je obenem tudi šef države. V primeru odsotnosti,
bolezni ali smrti šefa države vse dolžnosti prevzame
prvi podpredsednik ( clen 94 ). Šef države predstavlja
državo in vlado ter vodi njeno generalno politiko; organizira
in upravlja aktivnosti, sklicuje in vodi zasedanja državnega
sveta in ministrskega sveta; kontrolira in nadzira razvojne aktivnosti
ministrov in ostalih državnih agencij; lahko prevzame vodenje
kateregakoli ministrstva ali državne agencije; predlaga narodni
skupšcini volitve s posebnim pismom; sprejema in menja clane
ministrskega sveta, vendar pa tako narodna skupšcina kot tudi
državni svet lahko zamenjata kateregakoli clana in v obeh primerih
predlagata ustrezno zamenjavo; sprejme poverilnico tujega ambasadorja
diplomatske misije; predseduje državnemu obrambnemu svetu;
napove državno nevarnost v skladu z ustavo in posreduje svojo
odlocitev narodni skupšcini ali državnemu svetu; podpisuje
zakone in ostale državne resolucije državnega sveta in
vse pravne in legalne predpise objavlja v uradnem listu ( clen 93
).
4.3.Sodna oblast
Na vrhu pravosodnega sistema
je vrhovno ljudsko sodišce. Funkcija podelitve pravice izhaja
iz ljudi in jo izvaja vrhovno sodišce ter ostala sodišca.
Zakon sestavlja pomembne dejavnosti sodnih aktivnosti in regulira
organizacijo sodišc, ki je razširjen na sodstvo, avtoriteto
in moc ( clen 120 ). Vrhovno sodišce se ukvarja z maksimalno
sodno avtoriteto in njihove odlocitve so dokoncne. Oblikuje odlocitve
in izdaja pravila za obvezne sporazume za vsa sodišca ( clen
121 ) Sodniki so v svoji funkciji neodvisni in zavezani izkljucno
samo zakonu ( clen 122). Clane imenuje narodna skupšcina. Sodniška
mesta na vseh stopnjah lahko zasedejo tudi laiki. Sodišca konstituirajo
sistem državnih organov, strukturo s funkcionalno odvisnostjo
od ostalih in je podrejeno narodni skupšcini in državnemu
svetu.
Odlocitve sodišc se izvajajo ali
dogajajo znotraj sodnih okvirov in morajo biti podrejeni in izvršeni
od državnih agencij, ekonomskih in socialnih institucij ter
državljanov, od tistih ki so direktno vkljuceni v ta proces
in tistih ki niso direktno vkljuceni v ta proces izvršitve,
vendar pa imajo dolžnost prisostvovati zraven ( clen 123).
Urad državnega tožilca republike
je državni organ, ki je odgovoren za temeljne dejavnosti: da
kontrolira in ohranja legalnost, ki temelji na nadzoru in natancnem
sporazumu z ustavo, zakoni in ostalimi legalnimi predpisi, v dejavnostih
državnih agencij z ekonomskim in socialnim bistvom in državljani
( clen 127). Urad državnega tožilca je podrejen izkljucno
narodni skupšcini in državnemu svetu. Državni tožilec
dobiva navodila izkljucno od državnega sveta.
Usmeritev in reguliranje aktivnosti
državnega tožilstva se nanaša na celotno nacionalno
ozemlje. Organi urada državnega tožilstva so osnovani
vertikalno na celotno nacijo ( clen 128). Državni tožilec
in njegovi pooblašcenci so izvoljeni organi in so lahko zamenjani
samo s strani narodne skupšcine( clen 129).
4.4.Politicne stranke na Kubi
Kubanska komunisticna stranka (Partido
Comunista de Cuba, PCC) je bila osnovana leta 1925 in je hitro zrasla
v eno najvecjih in najbolj vplivnih marksisticno - leninisticnih
strank v Latinski Ameriki. Do leta 1930 je PCC postala dominantna
politicna sila v kubanskem delavskem gibanju, to pozicijo je ohranila
vse do leta 1947. V 30. letih je nastopilo najbolj militantno obdobje
stranke, ko je bila pomemben element v revolucionarni opoziciji
ob sesutju Machadovega diktatorstva leta 1933. Raje kot da bi podprla
reformisticno upravo Graua san Martina, je PCC ostala v opoziciji
in klicala po »delavski vladi« ter ustanavljala sovjete
med delavci sladkorja na podeželju. To se je kasneje pokazalo
kot takticna napaka, saj je Grauovo vlado hitro sesula Desnica.
Stranka je bila legalizirana leta 1939,
njeno ime se je spremenilo v Revolucionarno komunisticno unijo (Union
Revolucionaria Communista, URC). Sodelovali so pri oblikovanju družbene
aktivisticne ustave leta 1940 in v volilni koaliciji z Batisto.
Med 2. svetovno vojno so kubanski komunisti prvi v Latinski Ameriki
dobili ministrske položaje v vladi. Kmalu zatem, je URC spet
spremenila ime in postala Ljudska socialisticna stranka (Partido
Socialista Popular, PSP). Padanje PSP-ja se je zacelo sredi 40.
let. In na volitvh 1944 je zmagala »Autenticos Party«,
ki jo je zasnoval Grau san Martin. Leta 1947 je »Autenticos«
zagnala kampanjo represije proti PSP, jo ponovno spravila na dno,
kjer je ostala vse do leta 1959 (Szajkowski, 1981: 239).
Nova koalicija po revoluciji: Na levi
Študentski revolucionarni direktorat (Directorio Revolucionario,
DR) in vecina uporniške vojske, pod vodstvom gverilkih voditeljev
Che Guevare in Raul Castra. Na desni pa so bili politiki starih
politicnih strank in voditelji Civilnega odpora (mestno krilo M
26/7). Med tema dvema skupinama je bil »lider maximo«
revolucije, Fidel Castro. Tej novi koaliciji se je kasneje pridružila
tudi PSP (Szajkowski, 1981: 240).
Leta 1961 so se stranke PSP, DR in
M 26/7 oblikovale v Integrirano revolucionarno organizacijo (Organizaciones
Integrados, ORI).Vodstvo je imela vecinoma PSP, saj so edini imeli
aparat in strokovnjake za izgradnjo nove stranke.
Leta 1962 je nastala nova stranka,
ki se je imenovala Združena stranka socialisticne revolucije
(Partido Unido de la Revolucion Socialista, PURS). 1965. leta je
bilo njeno ime spremenjeno v Komunisticno partijo Kube (Partido
Communista de Cuba, PCC) (Szajkowski, 1981: 242).
PCC je bila v 60. letih zelo šibka,
delovala je preko programov in statutov. Prvi kongres PCC, kjer
so sprejeli statute in programe, je bil leta 1975. Pripravili so
oris nove »socialisticne« ustave, ki je hotela formalizirati
moc Generalnega sekretariata Politicnega biroja nad sodnim, vojaškim,
državnim in strankarskim telesom. Ker je bil Fidel Castro že
prej prvi sekretar stranke, komandant in poveljnik vojske, pa tudi
premier, ni nova ustava prinesla nobenih novosti (Fuentes, 1977:
29). Ustava PCC opisuje kot »vodilno silo države«.
PCC – Komunisticna partija
Kube:
Organizacija: Podobna tisti v SZ in
komunisticnih strankah v Vzhodnem bloku. Kongres Partije, ki se
sestane predstavlja najvišjo avtoriteto Partije. Med kongresi
predstavlja avtoritativno telo Centralni komite (CK), med CK plenumi
pa deluje Politicni biro v imenu CK in kot njegovo izvršilno
telo. Administrativne zadeve ureja Sekretariat CK-ja. 1978. leta
je imel CK 110 clanov, Politbiro 13 clanov, Sekretariat pa 9 clanov.
Hierarhicna organizacija PCC aparata je podobna administrativni
delitvi otoka. Je 14 provincionalnih odborov Partije in 169 obcinskih
odborov. Temeljna enota PCC-ja je celica Partije, organizirana v
delovnih centrih in izobraževalnih institucijah. Glavne funkcije
celic so rekrutacija novih clanov, omogocanje ideološkega vodstva
in politicne izobrazbe, izvrševanje direktiv višjih teles
Partije, discipliniranje kršilcev statuta, ohranjanje zveze
Partije z delavskim razredom,... Stranka je imela tri razlicna vodilna
telesa: 1961 - 1965 - Nacionalni Direktorat. 1965 ga je nadomestil
prvi CK (clane je nastavil Castro). Novi CK pa je bil izvoljen 1975.
Analiza teh instituconalnih sprememb predstavlja moc vojske v 60.
letih in relativno šibkost Partije.
§ Clanstvo: Clani Partije so rekrutirani
iz Unije mladih komunistov (UJC) in direktno iz nacionalnih delovnih
centrov. 1975. leta je bilo 40% clanov PCC-ja iz UJC. Šibkost
PCC v 60. letih se kaže v njeni majhnosti. V 70. letih je postajala
mocnejša, clanstvo se je iz 51 000 (le 0,7% populacije) povecalo
na preko 200 000 samo v nekaj letih. Širila se je lahko le,
ce so našli clane, ki so bili vredni zaupanja. Dominirala ji
je vojska, dve tretjini prvega CK-ja je sestavljal vrh vojske. Ženske
sestavljajo približno 15% PCC (Szajkowski, 1981: 245, 246,
247).
Vlada:
Sestava: Med leti 1959 in 1976 so potekale
številne reorganizacije vladnih institucij pod taktirko revolucionarnih
voditeljev, ki so delovali preko Sveta ministrov (najvišje
vladno telo v teh letih). Ustava iz leta 1976 doloca, da je Kuba
socialisticna republika, vsa oblast pripada delovnemu ljudstvu,
kjer je KP Kube najvišja vodilna sila družbe in države.
Organi ljudske moci (OPP): Ustanovljeni
1976, organizirani na obcinski, provincionalni in nacionalni ravni,
njihove izvoljene skupšcine predstavljajo formalne suverene
avtoritete države. Nacionalna skupšcina ljudske oblasti
je po ustavi dolocena kot najvišji organ Državne oblasti.
OPP-ji so bili organizirani iz baze navzgor. OPP- ji pripravljajo
politike, predvidijo njihovo izvršitev, nastavljajo agencije
in upravnike. Nacionalna skupšcina je podrejena izvršilnemu
odboru, Svetu države. Predsednik je oboje, na celu vlade in
države.
Odnosi med strankami in državo:
ORI je postal administrativna stranka, ki se je vmešavala v
zadeve državnih agencij. Leta 1965 je PCC dolocila regulacije
za to razmerje, vendar so bile pogosto ignorirane in kršene.
Med leti 1966 in 1968 so se med stranko in državo pojavljali
konflikti, ker je bila Partija proti birokratizaciji v državnih
agencijah. Leta 1973 PCC igra vodilno vlogo, prevzame politicne
iniciative, odloca o glavnih politikah, nadzoruje upravo in daje
osebna priporocila. Fidel in Raul Castro imata v rokah najvišje
položaje v državi, stranki in vojski. Fidel je predsednik
republike, prvi sekretar Partije in komandant ter poveljnik Revolucionarnih
oboroženih sil, Raul pa je prvi podpredsednik, drugi sekretar
PCC-ja in minister Revolucionarnih oboroženih sil (Szajkowski,
1981: 247, 248, 249).
Množicne organizacije:
Odbor za obrambo revolucije (Commitee
for the Defence of the Revolution, CDR): Ustanovljen je bil za opazovanje
kontrarevolucionarnih aktivnosti. Vrhunec so dosegli leta 1970,
ko je bilo 3,2 milijona clanov. Ni jih nadzorovala množicna
baza, ampak je bilo njihovo vodstvo doloceno s strani Partije. Nikoli
niso smeli oblikovati politik, lahko so samo izvrševali politike
dane od zgoraj (Fuentes, 1977: 26, 27).
Konfederacija kubanskih delavcev (CTC).
Federacija kubanskih žensk (FMC):
V veliko pogledih predstavljajo telo paralelno CDR-jem. Imele so
1,3 milijona clanic. Njihove glavne vloge so bile povezane z javnim
zdravstvom in prostovoljnim delom. Imele so premalo vpliva, da bi
ogrozile prevlado moških v produkciji in družbi. Ženske
so vecinoma izkljucene iz politicnega življenja, ceprav so
1976 sprejeli Kodeks o enakosti moških in žensk.
Nacionalno združenje majhnih kmetov
(ANAP).
Množicne organizacije so bile
organizirane v 60. letih, primerne so bile predvsem kot mehanizmi
za mobilizacijo množicne participacije v politiki. Nobena od
teh množicnih organizacij pa ni imela vecje vloge kot izvajanje
že sprejetih politik.
5. ZAKLJUCEK
V naši seminarski nalogi smo predstavile
koncept kubanske države oz. Castrove države. Pokazale
smo, da je Kubi svoj pridih dal Fidel Castro, ki je glavni snovalec
socialisticne države. Tako Fidel kot Raul Castro imata v svojih
rokah najvišje položaje v državi, stranki in vojski.
Fidel je predsednik republike, prvi sekretar Partije in komandant
ter poveljnik Revolucionarnih oboroženih sil, Raul pa je prvi
podpredsednik, drugi sekretar PCC-ja in minister Revolucionarnih
oboroženih sil (Szajkowski, 1981: 247, 248, 249). Kajti tudi
sama ustava je grajena tako, da daje vsa pooblastila Fidelu Castru.
Pri oblikovanju ustave pa so se odlocevalci zgledovali po Marxu
in Engelsu ter Leninu.
Kubansko državo vodi Komunisticna
partija, predvsem pa kot smo že dejale, njen karizmaticni voditelj
Castro. Castro je dosegel, da se ZDA ne vmešavajo vec v kubansko
politiko. Zavzemal se je za razlastninjenje kapitala, za družbeno
lastnino, bil je proti izkorišcanju delovne sile. Castru je
uspelo obdržati sistem socializma, ki se je drugod po svetu
izkazal za neucinkovitega.Skratka, uspelo mu je obdržati sistem,
kakršnega je vzpostavil že leta 1976, ko je ustvaril ustavo.
Castrov sistem je preživel vse krize, padce ter ameriška
vmešavanja in zdi se, kot da bi se cas na Kubi ustavil.
PRILOGA
FIDEL CASTRO - KARIZMATICNI
VODJA
Predstavitev Fidela Castra bi
zacela z oceno v koncnem šolskem porocilu iz leta 1945: »Ni
dvoma, da si bo ustvaril briljantno ime. Fidel ima, kar se potrebuje
in bo naredil nekaj iz sebe.« (internet 1).
Fidel Castro Ruz se je rodil 13. avgusta
1927. Oce Angel Castro se je najprej porocil z neko uciteljico,
s katero je imel dva otroka. Kasneje pa se je zapletel s svojo kuharico
in imel z njo pet nezakonskih otrok, med katerimi je bil drugi Fidel.
Ko je Angelova žena umrla, se je porocil s Fidelovo materjo
Lino Ruz. Glavni razlog poroke je bil, da jezuiti Fidela kot nezakonskega
otroka ne bi vzeli v svoje šole. Fidel je bil že kot otrok
trmast in odlocen. V šoli so ga odlikovali inteligenca, odlocnost
in šarm. V Santiagu je obiskoval dve jezuitski šoli, nato
pa leta 1942 šolanje nadaljeval v Havani, v t. i. pripravljalni
jezuitski šoli, iz katere se je lahko vpisal na univerzo, kjer
je leta 1945 zacel s študijem prava.V študentskih letih
je Fidel še naprej gojil strast do športa, njegova osebnost
je bila silovita, ekskluzivna, bil je podjeten, z obcutkom za vodenje
in študent z zelo dobrim spominom. Že za casa študija
je zacel sodelovati v študentskem gibanju, vendar je že
takrat pazljivo izbiral prijatelje. Sanjaril je o tem, da bi z uporom
in bojem skušal spremeniti položaj v deželi. Fidel
je bil že v prvih univerzitetnih letih clan skupine Manicatos
– študentov, ki so se bojevali za pravice in opozarjali
na slabosti v javnem življenju. Tudi oblast je postala kmalu
pozorna na Castra in ga že takrat skušala s provokacijami
pritisniti ob zid. V tem obdobju je Fidela zaznamovala tudi osamljenost,
saj je težko našel ljudi, ki bi jim lahko zaupal. Leta
1950 je Fidel Castro doktoriral, leto pred tem pa se je porocil
z Mirtho Diaz Balartovo, s katero je imel enega otroka. Odprl je
odvetniško pisarno, ki pa mu ni prinesla nekega dobicka, saj
je branil predvsem revne ljudi. Medtem se je posvecal tudi politiki
in bil dejaven pri Ortodoksni mladini. Fidel Castro je zaplul tudi
v revolucionarne vode. Leta 1952 je nameraval kandidirati na parlamentarnih
volitvah, kar mu je s strmoglavljenjem predsednika Carlosa Prie
Socarrase in preklicem volitev onemogocil Fulgencio Batista. Ko
je Castro uvidel, da Batisti ne more od živega niti po sodni
poti, je izvedel neuspešen napad na Moncado, zaradi cesar sta
skupaj z bratom Raulom pristala v zaporu. V svojo obrambo je govoril
pet ur, njegov govor »Zgodovina mi bo oprostila« pa
je postal prvi programski manifest Gibanja 26. julij, ki je sprožilo
kubansko revolucijo (Predovic, 2001:15-20).»History Will Absolve
Me« je bojni govor, katerega politika je radikalno reformisticna.
Ta govor je predstavljal del njegove šablone. Zahteva agrarno
reformo, dvig socialnih uslug, nižje rente in nadzor nad ameriškim
kapitalom (Fuentes, 1977: 4).
Ob vsej revolucionarni dejavnosti pa
se je Fidel pokazal tudi kot romanticen ljubimec, in sicer to dokazujejo
pisma, ki jih je kot mlad, na 15 let zapora obsojen revolucionar
leta 1953 iz zapora na Isla de Pinos v Havano pisal »ljubljeni
Natty« Revuelta. Prav v njeni hiši je tedaj 26-letni
Castro našel zatocišce in podporo za strmoglavljenje diktatorja
Batiste. Ko je Castro po neuspelem državnem udaru koncal v
zaporu, ga je zapustila žena, Natty pa je z njim ohranila stike
in kmalu se je med njima razvilo ljubezensko razmerje. Iz tega razmerja
se je rodila hci Alina, ki je leta 1982 prekinila stike z ocetom
in emigrirala v Španijo. O ocetu je povedala: »Oblast
in cašcenje sta ga naredila brezcutnega. Tak režim se
ohranja u ustrahovanjem, zasužnjevanjem, ohranjanjem povprecja.
Ljudje na položajih se iz previdnosti zamenjujejo. Iz veleposlanika
postaneš minister ali pa obticiš doma, tako kot moj brat
Fidelito.« (Predovic, 2001:27). Poleg Alinine matere je imel
Castro v tistem casu še dve ljubici, kasneje pa se je porocil
s sedanjo ženo Dario Soto del Valle, s katero ima pet otrok.
V jeci je Castro postavil temelje Gibanja
26. julij in ob vrnitvi v Havano so ga sprejeli kot narodnega junaka.
Že tistega dne je Fidel postal v oceh kubanskega ljudstva njihov
legendarni vodja. Kasneje se je zaradi okrepitve Batiste moral umakniti
v Mehiko, kjer je navezal stike z Ernestom Guevaro, kasneje pa v
ZDA, kjer je v enem od svojih govorov dejal: »Leta 1956 bomo
svobodni ali pa bomo postali muceniki.«, obvezal se je, da
se bo leta 1956 izkrcal na Kubi (Predovic, 2001:21). In res se je
vrnil na Kubo, kjer so njegove uporniške sile, znane pod imenom
»Gibanje 26. julija« pridobile podporo ljudstva. Decembra
1958 je izvedel pohod na Havano in povzrocil padec Batistovega režima.
Castro se je sam imenoval za premiera februarja 1959, ta naslov
je obdržal vse do leta 1976, ko je postal predsednik Sveta
države in Sveta ministrov. Nacionaliziral je kubanske vire,
(med drugim, kljub besu svoje matere in trajni zameri svoje sestre,
je najprej nacionaliziral prav posestvo svoje družine), kolektiviziral
kmetijstvo in ustanovil enostrankarsko socialisticno državo.
Po letu 1961 je Castro postal še
trdnejši marksist, v jasnejšem zavezništvu s SZ,
vse bolj se je zanašal na sovjetsko gospodarsko in vojaško
pomoc. Seznam poskusov atentatov na Castra je zelo obširen,
obsega vse od miniranih cigaret, dinamita, ki naj bi mu razstrelil
brado, številnih najetih morilcev in vecih poskusov zastrupitve.
Objavljen je bil podatek, da so v 40 letih Castra poskusili ubiti
667 krat. Za to rekordno številko pa Kubanci krivijo predvsem
ZDA, saj so ga obravnavali kot sovražnika številka ena.
Castro je karizmaticna avtoriteta,
bil je najboljši politicni vir revolucije. Olajšal je
tranzicijo v socializmu in dopustil preživetje režima
celo pri resnih napakah ekonomske politike, ob tem pa je ostala
ljudska podpora vselej enaka (Szajkowski, 1981: 242). Fidel zna
biti mikaven, vljuden in olikan, a tudi krut, nasilen in trmast.
Hkrati je zvit, velikodušen, castihlepen in idealisticen. Je
energicen, karizmaticen, optimisticen in pogumen, a tudi brezobziren
in egocentricen. Je nadarjen politik in odlicen govorec (njegovi
govori so vcasih trajali tudi 6 do 10 ur), ko se ogreje se lahko
pogovarja s komerkoli in o cemerkoli. Na Kubi ni njegovih spomenikov,
saj sam pravi, da ne želi nikakršnega kulta osebnosti.
El maximo lider je ponosen in veliko da na cast. Njegovo uradno
geslo je »Komunizem ali smrt!«. Ne prenaša nikakršne
konkurence in nekateri celo menijo, da je prav zato izdal Che Guevara
in ga prepustil smrti v Boliviji (Predovic, 2001:29).
Ko je Castro prišel na oblast
je dejal: »Sem clovek, ki ve, kdaj je treba oditi.«.
Castro se je uspešno obranil vsem izzivom in napadom vladavine.
Svoj položaj je ohranil dlje kot marsikateri drug voditelj.
Pri 73 letih Castro kaže sledove let, oblasti pa še ni
držal tako trdno v rokah in kaže, da se mu prav nic ne
mudi razumeti stavka »Ko bo cas, da odidem.«. Kubanci
pa se ob 40 obletnici revolucije zavedajo, da je clovek, ki so ga
tako povzdigovali in oboževali, že 40 let na oblasti,
medtem ko gre svet naprej (Predovic, 2001:31).
ERNESTO GUEVARA DE LA SERNA
– CHE
Rodil se je leta 1928 v Argentini. Že
pri dveh letih je dobil astmatični napad in astma ga je spremljala
celo življenje. Starši so vzgojili zelo liberalne poglede na svet
v otrokih. Mati, na katero je bil Che zelo navezan, je s svojim
načinom in obnašanjem takorekoč narekovala Chejev karakter, kajti
že zelo zgodaj ga je naučila sovražiti tedanji družbeni in gospodarski
sistem.
Šolska spričevala so ga tako ocenjevala
kot upornega, drznega in pogumnega in čeprav je bil sramežljiv in
vase zaprt, se je za svojo stvar vedno znal boriti. Na veliko presenečenje
se je odločil za študij medicine, saj si je hotel s pridobljenim
znanjem pomagati. Kot dijak je nato spoznal starejšega prijatelja,
Alberta Granadosa, s katerim sta se kot mlada avanturista leta 1951
skupaj odpravila na pot po Latinski Ameriki z motorjem, da bi proučila
socialne in politične razmere. Na tem potovanju se je Ernesto prvič
seznanil z revščino, izkoriščanjem delavcev ter z diktaturo. Po
vrnitvi s potovanja leta 1953 v Buenos Airesu postane doktor medicine
(diploma zdravnika in kirurga).
Po študiju se odloči za obisk prijatelja
Granadosa v Venezueli, a se spotoma ustavi v Gvatemali, kjer poteka
prava revolucija. Po neuspeli gvatemalski revoluciji se Ernesto
pridruži skupini Kubancev, ki ga seznanijo z idejami o revoluciji
na Kubi in o Fidelu Castru, in z njimi se odpravi v Mehiko. V Mehiki
in Gvatemali se dokončno preobrazi v revolucionarnega komunista.V
Mehiki spozna brata Castro in postane zdravnik ekspedicije in se
nauči gverile (vojskovanje, nabava denarja, orožja, hrane
). Chejevi
prvi vtis o gverili in o Fidelu je bil ta, da je nadvse prepričan
v zmago in uspešnost akcije. Tukaj dobi Ernesto tudi ta poznani
vzdevek ''CHE'', ki v argentinsko španskem narečju pomeni ''ej,
ti'' oz. ''tovariš''.Tako jeseni 1956, 82 ljudi z majhno barko odpluje
proti Kubi in revoluciji naproti. 1957 gverilci v ofenzivi zmagajo
in novica se je hitro razširila po deželi in revolucija s Fidelom
in Chejem na čelu je pridobivala vse več simpatizerjev. Med boji
je Guevara veliko prispeval k morali mož, skrbel za ťRadio RebeldeŤ
in časopis ťEl cubano libreŤ. Po dobrih dveh letih boja so revolucionarji,
imenovani barbudi zmagali. Do takrat je imel le Fidel čin ťcomandanteŤ
in samo on jih je podeljeval, podelil pa ga je Cheju in bratu Raulu
in od takrat je to najvišji čin na Kubi (od tod rdeča zvezda na
Che Guevarovi baretki). Februarja 1959 ga razglasijo za ťkubanskega
državljana od rojstvaŤ, zaradi zaslug ob invaziji na Kubo. Castro
pa mu zaupa oddelek za industrijo v okviru inštituta za agrarno
reformo in mesto direktorja narodne banke. Bil je ťtretjiŤ najpomembnejši
mož na Kubi. Leta 1961 postane minister za industrijo. Potoval je
po socialističnih državah, Aziji in Afriki in sklepal gospodarske
stike ter vedno znova opozarjal na nujen oborožen odpor gverilo.
Leta 1965 zapusti Kubo in v pismu razloži Castru svoja stališča
ter se odpravi naproti novi revoluciji. V pismu je napisal slavna
stavka ťHasta la victoria siempre!Ť - ťDo zmage, za vedno!Ť in ťPatria
o muerte!Ť - ťDomovina ali smrtŤ.
Na zadnje je odšel v Bolivijo, ki jo
je hotel osvoboditi z majhno skupino gverilcev. Ko so za njegove
načrte izvedele ameriške oblasti, so ga hoteli uničiti.8. oktobra
1967 je bil ranjen in ujet v spopadu, kjer naj bi ga tajno ustrelili,
svetu pa sporočili, da je podlegel smrtnim ranam,a glede njegove
smrti obstaja več teorij.
Che je nato postal absolutna legenda,
absoluten mit, padel angel.Postal je pop kulturni Bog, maskota kontrakulture,
saj se je upiral sistemu in režimu. Che je bil narejen v treh potezah:
brada, oči, zvezda. Jean Paul Sartre ga celo označuje za najpopolnejšega
človeka našega časa. Toda Che gverilec v pragozdu tretjega sveta,
simbol zatiranih in ponižanih, je bil preveč stvari hkrati: zdravnik
in vojak, ekonomist in komunist, revolucionar in bankir, zahrbtni
gverilec in ambasador, birokrat in pustolovec, astmatik in romantik.
Rekli so mu Robin Hood iz rdečega gozda, pa Don Kihot komunizma,
novi Garibaldi ter seveda ťboljševik z nožem med zobmiŤ. Che je
bil pač neumorni fanatik in promotor planskega socializma, tudi
obseden s kultom nasilja in romantičnim odnosom do orožja. Verjel
je namreč, da je treba oblast prevzet nasilno, z revolucijo in orožjem
in da ne obstaja druga pot ali način. To se da razbrati tudi iz
naslednjih njegovih besed:ŤKdor začne vojno, ki se bi ji lahko izognil,
je zločinec toda prav tako je zločinec ta, ki ne začne neizbežne
vojne.Ť(Štefančič,1997: 31)
Seminarsko nalogo so
naredili: Jasmina Golob, Darja Malogorski, Kristina Mohoric
Binns, P. &
Gonzales, M. (1980): Cuba, Castro and Socialism, International socialism,
št.8, str. 1-36.
Margolles, P.
& Fuentes, A. (1977): Kuba – zapisi o revolucionarnem
procesu in socialisticni demokraciji, Teorija in praksa, št.
10-11, str. 1346-1351.
Castro, F. (1984):
On Grenada, Monthly review, št. 8, str. 11-29.
Del Aguila, J.M.
(1985): Cuba's revolution after twenty-five years, Current history,
št.500, str. 122-126.
Szulc, T.(1990):
Bo Castro vzdržal, Razgledi po svetu, št. 14, str. 428
in št.15, str. 451-452.
Predovic, L.
(2001): Zgodovina mi bo oprostila, Radar, št. 270, str. 14-31.
Kos, B. (1994):
Che Guevara: najpopolnejši clovek našega casa, Slovenska
vojska, št. 42, str. 21.
Štefancic,M.
(1997): Ce bi Che, Mladina, št. 29, str.30-33.
Lalic, B. (1976):
Kuba, Izdavacko preduzece Rad, Beograd.
Courtois, S.
(1999): Crna knjiga komunizma, Mladinska knjiga, Ljubljana.
De Santis, Sergio,
Tutino, Severino, Ledda, Pomano (1971): Zgodovina revolucij XX.
Stoletja, 3. knjiga, CZP Komunist, Ljubljana.
Cucek, J., Jerin,
Z., Mikeln, M., Novak, A., Pahor, B., Rapoša, K., Stanic, J.,
Šircelj, J., Štular, J., (1981): Stoletje svetovnih vojn,
Cankarjeva založba, Ljubljana.
Redžepagic,
S. (1981): Osobenosti kubanske revolucije, CZP Komunist, Beograd.
Lenin, V.I. (1972):
Država in revolucija, Cankarjeva založba, Ljubljana.
Bevc-Malajner,
V. (1998): Zbornik referatov: Mehika in Kuba, Zavod RS za šolstvo,
Ljubljana.
Szajkowski, B.
(1981): Marxist governments, a world survey, 2. del: Cuba-Mongolia,
St. Martin's Press, New York.
Flanz, G. H.
(2001): Constitutions of the countries of the world – Republic
of Cuba, Oceana Publications, New York.
Mala splošna
enciklopedija, prva knjiga A-G (1973), DZS, Ljubljana.
Microsoft (1993-2000):
Encarta encyclopedia 2001, Microsoft Corporations.
http://www.oceanbooks.com.au/titles/1early.html
(internet 1).
http://www2.arnes.si/~ukauri/che.html.
http://www.prva-gimnazija.org/Dagmar/osebnosti/glavna/hladna/golob.html.
|
