NikMan.net
ArticlesCurriculum VitaePhotosDiscussion Forums
 
 

Kuba

POVZETEK

Kubanska revolucija je bila najprej antiimperialisticna in narodnoosvobodilna borba, a je nato prerasla še v socialno revolucijo. Glavni potezi revolucije pri uvedbi novih reform sta bili: kolektivizacija zemlje in nacionalizacija podjetij ter premoženja. Temu procesu pa je sledilo še splošno opismevanje ljudi po vsej državi. Kubanska oz. ''Castrova'' revolucija pa je bila po izvoru popolnoma samostojna in nacionalisticna.

Na Kubi vlada socializem, ki temelji na podružabljanju proizvajalnih sredstev, brezrazredni družbi, socialisticni organizaciji dela in odpravi izkorišcanja cloveka po cloveku. Tudi sama ustava opredeljuje Kubo kot socialisticno republiko in država je grajena tako, da brata Castro vodita vso politiko v državi. Fidel Castro je šef države, predsednik državnega sveta in vrhovni poveljnik oboroženih sil. Njegov brat Raul pa je prvi podpredsednik. Ustava doloca, da v primeru odsotnosti, bolezni ali smrti predsednika vse dolžnosti prevzame prvi podpredsednik. Državna oblast Kube je enako kot v drugih državah razdeljena na tri veje: sodno, izvršilno in zakonodajno, toda vse veje oblasti so pod budnim ocesom Fidela Castra. Glavna kubanska politicna stranka je komunisticna stranka, ki je bila ustanovljena leta 1925, legalizirana pa leta 1939. Stranka je veckrat spremenila ime, leta 1965 pa se dokoncno preimenovala v Komunisticno partijo Kube. Ustava jo opredeljuje kot »vodilno silo države«.

1. UVOD

Kuba je prva socialisticna država v Ameriki in ena izmed zadnjih ''trdnjav komunizma''. Njena ustava je rezultat razvoja, ki se je zacel z revolucijo leta 1959. Ustavo so nato izglasovali leta 1976 po vzoru tedanjih vzhodnoevropskih socialisticnih ljudskih demokracij. Oblast na Kubi je tako zaokrožena v eni sami osebi – osebi Fidela Castra. Od leta 1976 pa je Castro vedno bolj osamljen predvsem zato, ker so v Vzhodni Evropi padli komunisticni režimi.

Kljub velikim personalnim spremembam v najvišjih partijskih organih leta 1986 in ustavnimi spremembami leta 1992, Kuba še zmeraj vztraja na poti socialisticnega razvoja pod vodstvom predsednika države in partije Fidela Castra. Ceprav vecina ljudi še vedno podpira režim Fidela Castra, se je v nekaj desetletjih kubanske zgodovine izselilo ogromno število ljudi. Vlada pri Kubancih spodbuja nacionalizem in patriotizem. Po vsej Kubi pa so plakati in napisi, ki prikazujejo revolucionarni moto »Domovina ali smrt, mi se ne bomo podjarmili, mi bomo zmagali.« ( Bevc-Malajner, 1998, 245)

2. KUBANSKA REVOLUCIJA

2.1.Vrnitev na Kubo in zacetek gverilskega gibanja
Po intenzivnih pripravah se je novembra 1956 skupina 82 pripadnikov Gibanja 26. julij vkrcalo na majhno jahto »Granma« (Babica). Ladja je prišla na Kubo z manjšim številom privržencev in z zamudo, pristali pa so na nedostopnem obrežju. Ko so prispeli so jih vojaške sile Batista takoj opazile, sicer so jih že prej opazovale, in uporniki so se morali ob hudem spopadu razkropiti. Nekaj jih je uspelo zbežati, druge so ujeli in pobili. Preživeli so se zatekli v gore Sierre, kjer so razvili mocno gverilsko gibanje, proti kateremu so bile Batistove sile neuspešne. Gibanju se pridružijo kmetje, saj si je le-to zadalo cilj, da bi kmetje dobili zemljo. Gibanje je bilo takrat omejeno le na provinco Orient na V države. Toda med provincama Orient in Havano so obstajala velika socialna in politicna nasprotja. Upornikom so se pridružili ljudje iz mest, ker se niso strinjali z diktaturo. V tem pa se kaže kubansko nacionalno nasprotje.«Razrešiti nasprotja med glavnim mestom in notranjostjo dežele je pomenilo toliko, kot sprožiti agrarno in protiimperialisticno revolucijo.« (Zgodovina revolucij XX. stoletja, tretja knjiga, 1971, 176). Toda gverila se je krepila, ZDA pa so gibanje predolgo podcenjevale in še naprej vojaško podpirale Batista.

2.2. Priprave na revolucijo in revolucija
Aprilska vstaja 1958 ni bila uspešna, novembra istega leta so bile razpisane ?ameriške? volitve, ki so jih Kubanci bojkotirali, saj so vedeli, da bodo rezultati prirejeni. Castro je novembra 1959 zapustil generalni štab v gorah in zacel prodirati s svojimi silami proti Santiagu die Kuba in s tem se je zacela koncna ofenziva revolucionarnih sil. Zasedali so kraj za krajem in Batistu ni uspelo razbiti revolucije, zato je v novoletni noci v Havani podpisal odstop in bil prisiljen zbežati iz države z letalom.

1.januarja 1959 je Castro razglasil zmago kubanske revolucije. Nato je sestavil poziv delavcem, kjer je bilo receno, da morajo po sedmih letih boja doseci »popolno zmago ljudske demokracije« (Zgodovina revolucij XX. stoletja, tretja knjiga, 1971, 216). Deželo je zatem zajela generalna stavka. Castro si je najprej zadal cilj likvidacije armade in s tem omogociti pravo revolucijo, ki je možna le ob podpori širših ljudskih množic. Tako je dal prijeti in usmrtiti veliko Batistovih privržencev. Zacasno predsedniško mesto je zavzel sodnik Urrutia, ki ga priznajo druge države (ZDA, VB, ZRN). Castro se je imenoval za ministrskega predsednika in zacel snovati marksisticno-leninisticno vlado ter objavil program o uvedbi demokraticnih svobošcin in izvedbi socialnih reform. Odlocil se je, da bo Kubo osvobodil gospodarske nadvlade ZDA in ker se z ZDA ni mogel dogovoriti za gospodarsko in diplomatsko sodelovanje, se je po pomoc obrnil na nekdanjo SZ, ki mu je dobavljala posojila, orožje in hrano.

Ker je kubansko gospodarstvo kazalo neokolonialisticen znacaj, je bila revolucija uperjena proti neokolonializmu. Socialisticen znacaj pa je dobila revolucija šele leta 1960 z nacionalizacijo tujega kapitala in bank. Nacionalizacija je imela proti imperialisticni znacaj. Država je postala lastnica naftnega konzorcija, kubanske letalske družbe in njenega letališca, tovarn sladkorja ter mnogih hotelov in restavracij. Kuba je nato nacionalizirala še bancna posojila ZDA. Toda imperialisti proti Castru niso izgubljali casa in so zaceli z organizirano kampanjo proti revoluciji. Ampak Castro je še naprej spodbujal ljudstvo, da naj bo pogumno in naj se bori naprej.

Marca 1959 je zacel izvajat nacionalizacijo in do zacetka leta 1960 je postopoma nacionaliziral skoraj vso ameriško lastnino, razlastil je tuje industrijalce in kolektiviziral kmetijstvo. Tako je Castro 18. novembra 1959 izjavil:«Da je usoda revolucije in domovine v rokah delavskega razreda.« (Zgodovina revolucij XX. stoletja, tretja knjiga, 1971, 227).

Medtem so se nasprotja med ZDA in Kubo povecevala, pritisk ZDA je narašcal, nova kubanska vlada pa je odklanjala sleherno vmešavanje v notranje zadeve. Leta 1969 je ameriška vlada poslala ostro noto vladi Castra, ceš da je le-ta grobo kršila mednarodno in kubansko pravo, ko je zaplenila imetje na Kubi. Zato se ZDA umaknejo, uvedejo trgovinsko zaporo in pretrgajo diplomatske odnose s Kubo. Zapora je mocno prizadela kubansko gospodarstvo, ki je bilo skoraj v celoti odvisno od ZDA. Toda SZ je bila pripravljena nuditi gospodarsko in vojaško pomoc ter odkup sladkorja. Državi sta podpisali gospodarski sporazum in vzpostavili diplomatske odnose. Od leta 1961 do 1990 je bil Castro odkrit zaveznik SZ.

2.3. Kuba po revoluciji, poskus invazije na Kubo
Rojstvo nove socialisticne države tik pred vrati zda je sprožil velik preplah in Eisenhower je zacel leta 1960 z oboroževanjem kubanskih izgnancev. Tako se je 8. aprila skupina kubanskih izgnancev, ki jih je organizirala in izurila ameriška CIA, izkrcala na Kubi v Prašicjem zalivu z nalogo strmoglaviti režim Fidela Castra. Castrove cete so napadalce hitro obvladale in jih aretirale, dogodek pa je zelo prizadel ugled ZDA, a na drugi strani utrdil Castrov režim in zbližal Kubo in nekdanjo SZ. 1. maja 1961 je bila potrjena svoboda Kube in Castro je takrat dejal:«V zgodovini se še nikoli ni pripetilo, da bi nekdo premagal revolucijo ljudstva, ki je resnicno prišla na oblast.« (Zgodovina revolucij XX. stoletja, tretja knjiga, 1971, 255). Konec leta 1961 je Castro razglasil Kubo za socialisticno državo in navezal stike z vsemi socialisticnimi deželami.

2.4. Kubanska kriza
Kubanska kriza je bila najhujša kriza v casu hladne vojne in najvecje nevarnost za nov svetovni spopad. Tako je 23. oktobra 1962 predsednik ZDA, Kennedy izjavil, da imajo ZDA dokaze o ofenzivnih raketah blizu Kube. SZ je zatrjevala, da gre le za defenzivno orožje, da ne bo nikomur dajala strateškega orožja, toda ta izjava ni bila resnicna. Kubansko krizo so uspeli premagati, ko je SZ umaknila rakete z jedrskimi konicami s Kube. Svet si je tako oddahnil pred nevarnostjo spopada med obema velesilama, med SZ in ZDA pa je bil vzpostavljen t.i. ''rdeci telefon''.

3. SOCIALIZEM

Kuba gradi na socializmu. Socializem je družbena ureditev, ki temelji na podružabljanju proizvajalnih sredstev, na brezrazredni družbi, na socialisticni organizaciji dela in na odpravi izkorišcanja cloveka po cloveku. Je družbeni režim, v katerem delavski razred v zavezništvu z drugimi delavskimi razredi in sloji izvaja svojo oblast in diktaturo. Zato so svobošcine omejene tistim manjšinam, ki skušajo škodovati interesom vecine in napadajo socializem. Tako so takšne svobošcine priznane le kolikor se le-te ujemajo s cilji socialisticne družbe.

Že Lenin je menil, da se komunizem razvija postopoma. Najprej je potrebna revolucija, ki zruši birokraticno vojaški državni stroj. Nato ji sledi prehodna faza, po Leninu imenovana socializem. Na oblast pride proletariat, ki doseže spremembe. Lastništva proizvajalnih sredstev pa postanejo družbena last. Posledica tega je, da družbeni sistem preraste v komunizem ( Lenin, 1972:79 ). Podobno se je dogajalo tudi na Kubi. Množica, s Fidelom Castrom na celu, je izzvala kubansko revolucijo in se tako rešila vecnega zatirajocega sovražnika – imperialisticno ZDA. Tako so dobili možnost, da izoblikujejo birokraticno vojaški državni aparat, ki ne bi bil povezan z ZDA. Dosegli so prehodno fazo, ki jo je Lenin poimenoval socializem. To je obdobje, ko Castro ljudstvu vrne naravna bogastva, spremeni privatno lastnino proizvodnih sredstev v lastnino vseh, odpravi nezaposlenost, nepismenost, lakoto, da vsem zastonj izobrazbo in zdravstvene usluge ter organizira množice ( Margolles, Fuentes, 1977:1347 ).

Za družbo v socializmu je znacilna sprememba v lastništvu proizvajalnih sredstev. Ta postanejo družbena in nic vec zasebna lastnina posameznih oseb. Prav tako Marx trdi, da socializem še ne more dati ljudem enakosti in pravicnosti. Razlike v bogastvu bodo še vedno obstajale. Nemogoce pa bo izkorišcanje cloveka po cloveku, ker bodo proizvajalna sredstva v družbeni lasti. Tudi Castro je na Kubi preprecil takšno izkorišcanje. Množica je imela takšno moc, da je s svojo diktaturo strla kapitalisticne izkorišcevalce. Tako so omejili svobodo zatiralcem in izkorišcevalcem delavskega razreda. Castro je menil podobno kot Lenin, ko je trdil, da je potrebno kapitaliste zatreti, ce bi hoteli osvoboditi »cloveštvo mezdnega suženjstva« ( Lenin, 1972:79 ).

Pomemben element socializma je tudi izvajanje terorja v lastni državi in tako so že takoj po Castrovem prevzemu oblasti postali zapori prizorišca množicnih usmrtitev, predvsem Batistovih privržencev. Ustanovljena so bila tudi izredna in vojaška sodišca ter obvešcevalne službe. 1960 so ustanovljeni odbori za obrambo revolucije (CDR), nekakšen sistem nadzorovanja in ovajanja. Zacela so se tudi trajna izseljevanja, predvsem izobraženih ljudi, kar je trajno slabilo kubansko družbo. Castro je z zakonoma številka 53 in 54 omejil pravico državljanov do svobodnega združevanja in leta 1962 ukinil tudi pravico do stavke. Represija se je izvajala nad cerkvijo, umetniki, sodniki in univerzo.

4. DRŽAVNA UREDITEV KUBE

Po ustavi iz leta 1976 je Kuba socialisticna republika na temelju marksizma in leninizma. Tudi po ustavni reformi iz leta 1992 ustava zagotavlja vodilno vlogo Komunisticni partiji Kube v državi in družbi in le-ta ima še vodilno vlogo pri graditvi socializma.

Kubansko ljudstvo je svobodno in zavestno podprlo volitve v prid socializmu. Že prvi clen ustave doloca, da je »republika Kuba socialisticna država delavcev, kmetov in drugih rocnih in umskih delavcev«. Pomemben pa je tudi osmi clen ustave, kjer pravi, da » država uresnicuje voljo delovnega ljudstva in usmerja prizadevanja naroda pri graditvi socializma« ( Margolles, Fuenets, 1977:1348 ).

Ustava je najpomembnejši dokument, ki usmerja proces institucionalizacije revolucije in pravno legalizira politicno oblast delavskega razreda v tesnem zavezništvu z drugimi delovnimi množicami. Cetrti clen doloca, da ima v republiki Kubi vso oblast delovno ljudstvo, ki jo izvaja s pomocjo skupšcin ljudske oblasti in drugih državnih organov, ki iz nje izhajajo ( Margolles, Fuentes, 1977:1348 ). Peti clen ustave pravi, da je »Komunisticna stranka Kube, ki je organizirana marksisticno-leninisticna avantgarda delavskega razreda, najvišja vodilna sila družbe in države in da organizira in usmerja skupna prizadevanja k visokim ciljem in napredovanju« ( Margolles, Fuentes, 1977:1349 ).

Državna ureditev Kube je razdeljena na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti.

4.1.Zakonodajna oblast
Zakonodajno oblast predstavljata narodna skupšcina in državni svet.

4.1.1. Narodna skupšcina
Najvišji zakonodajni organ je parlament, t.i. narodna skupšcina. Sestavlja ga 589 poslancev, ki so izvoljeni za dobo petih let na neposrednih volitvah. Ta doba se lahko podaljša v primeru, ce skupšcina sprejme doloceno resolucijo v primeru vojne ali drugih izjemnih primerih, ki ovirajo normalno delovanje postopka volitev ( clen 72 ). Parlamentarci so vsi clani komunisticne partije. Narodna skupšcina predstavlja in izraža suverenost vseh delovnih ljudi ter je edini organ v državi, ki ima ustavodajno in izvršno oblast ( clen 70 ). Narodna skupšcina ima dva redna zasedanja letno in izredno zasedanje, ce to zahteva najmanj tretjina clanov ali kadar jo sklice državni svet ( clen 78 ). Vsa zasedanja so javna, razen v primeru ko skupšcina zaseda za zaprtimi vrati obicajno o pomembnih nacionalnih interesih ( clen 80 ). Narodna skupšcina iz svoje sredine izvoli predsednika, podpredsednika in sekretarja. Zakon predvideva nacin in proceduro s cimer narodna skupšcina sklice in izpilje te volitve ( clen 73 ).

Narodna skupšcina odloca o reformah ustave; odobri, prilagodi, razveljavi zakone in ce je po njihovem mnenju to potrebno, svoje videnje o naravi zakona povprašajo tudi ljudske množice; odloca o zakonskih ustavnostih, o dekretih in splošnih predpisih; delno ali v celoti razveljavi zakone, ki jih izda državni svet; razpravlja in daje soglasje o nacionalnem planu za ekonomski in socialni plan; razpravlja in daje soglasje v zvezi z državno blaginjo; daje soglasje k osnovnemu planiranju in upravljanju državne ekonomije; daje soglasje pri monetarnem in kreditnem sistemu; daje soglasja o splošnih predlogih zunanje in notranje politike; napove vojno stanje v državi v primeru vojnega napada in daje soglasje mirovnim pogodbam; uveljavi in spreminja politicno-administrativne delitev države; voli predsednika, podpredsednika in sekretarja narodne skupšcine; voli predsednika, prvega podpredsednika, sekretarja in ostale clane državnega sveta; doloci iniciativo predsednika državnega sveta, prvega podpredsednika, podpredsednika in ostalih clanov ministrskega sveta; voli predsednika, podpredsednika in ostale sodnike vrhovnega sodišca; izvoli državnega tožilca in republiškega zastopnika državnega tožilca; doloci trajen in zacasen mandat državnim komisijam; preklice volitve ali imenovanja tistih oseb, ki so bili izvoljeni ali imenovani s strani narodne skupšcine; opravlja visoki nadzor pri vseh organih države in vlade; mora biti informiran o vseh zadevah s strani državnega sveta, ministrskega sveta, vrhovnega sodišca, državnega tožilca in od provinc; razveljavi tiste predpise ali zakone državnega sveta ter dekrete ali resolucije ministrskega sveta, ki so v nasprotju z ustavo; razveljavi ali preoblikuje tiste resolucije ali predpise lokalnih organov, ki niso v skladu z ustavo, zakoni in dekreti ali pa niso v skladu z nacionalnimi interesi; dovoljuje amnestijo ( clen 79 ).

4.1.2. Državni svet
Mandat državnemu svetu zaupa narodna skupšcina po volitvah ( clen 92 ). Sestavljajo ga predsednik, en prvi podpredsednik, pet podpredsednikov, en sekretar in 23 clanov sveta ( clen 74 ). Je akademski in nacionalni ter internacionalni pomen ter najvecje predstavništvo kubanske države ( clen 89 ).

Državni svet sklicuje posebno zasedanje narodne skupšcine; doloci datum volitev za poslance narodne skupšcine; izdaja zakonske predloge v casu med zasedanjem narodne skupšcine; daje obstojece zakone v splošno in obvezno interpretacijo, kadarkoli je to potrebno; izvršuje zakonodajno iniciativo; naredi vse pomembne dogovore v obliki referata; vzpostavi splošno mobilizacijo, kjerkoli je obramba države potrebna in nujna ter prevzame odgovornost pri napovedi vojne ali podpiše katerokoli mirovno pogodbo, ki jo država pripiše narodni skupšcini; izdaja splošna navodila sodišcu preko sveta vlade na vrhovno sodišce; izdaja navodila uradu državnega tožilca republike; doloca in premešca predsednika; na diplomatskem podrocju predstavlja Kubo pred ostalimi državami; daje dovoljenja za podelitev odlikovanj in castnih naslovov; imenuje komisije; ima dovoljenje za pomilostitev; ratificira in naznanja mednarodne pogodbe; zavrže tiste predpise ministrskega sveta in tiste resolucije in predpise lokalnih skupšcin, ki niso v skladu z ustavo ali zakoni ali ki niso v interesu lokalnih ali državnih interesov ter to posreduje narodni skupšcini na prvem zasedanju; preklice tiste resolucije in predpise izvršilnega komiteja na lokalni ravni, ki kršijo ustavo in zakone ter dekrete in ostale predpise izdane od višjih organov ( clen 90 ). Predsednik državnega sveta je hkrati tudi vodja države, predsednik vlade in vrhovni poveljnik oboroženih sil. Vse odlocitve državnega sveta se potrjujejo z navadno vecino poslancev ( clen 91 ).

4.2.Izvršilna oblast
Izvršilno oblast predstavlja ministrski svet.

4.2.1. Ministrski svet
Je najvišji izvršilni in administrativni organ države in je konstituiran od državne vlade ( clen 95 ). Sestavljen je iz šefa države in vlade kot njenega predsednika, prvega podpredsednika, podpredsednika, ministrov in sekretarjev ter ostalih clanov, ki jih doloca zakon, ki predstavljajo izvršilni komite ( clen 96 ). Ministrski svet je odgovoren za svoja dejanja narodni skupšcini ( clen 99 ).

Ministrski svet organizira in upravlja politicne, ekonomske, kulturne, znanstvene, socialne in obrambne aktivnosti, ki jih sprejme narodna skupšcina; predlaga projekte za socialno-ekonomski razvoj države in po odobritvi narodne skupšcine organizira, upravlja in nadzoruje njeno izvajanje; usmerja zunanjo politiko in odnose z drugimi vladami; sprejema mednarodne pogodbe in jih predloži v ratifikacijo državnemu svetu; usmerja in kontrolira tuji trg; sestavlja osnutek državnega proracuna in ce je potrjen s strani narodne skupšcine sodeluje pri izvajanju le tega; prisostvuje pri krepitvi monetarnega in kreditnega sistema; sestavlja zakonske osnutke in jih posreduje narodni skupšcini ali državnemu svetu; ima vpogled v nacionalno varnost, vzdrževanje reda in domaco varnost, zašcito clovekovih pravic, zašcito do življenja in lastnino v primeru naravnih katastrof; povezan je z državno administracijo; koordinira in nadzira aktivnosti državnih in lokalnih agencij; izvaja zakone in resolucije narodne skupšcine; zamenjuje šefa državnih administracij v primeru, ko deluje v nasprotju z normami vecine; predlagajo narodni skupšcini ali državnemu svetu razveljavitev resolucij lokalnih skupšcin, ce so v nasprotju z zakoni ali ce oslabijo interese v ostalih skupnostih ali državne interese ( clen 98 ). Clani ministrskega sveta pa s ukvarjajo z zadevami in racuni ministrstev ali agencij pod njihovim nadzorstvom. Izdajajo pomembne resolucije in predpise v zvezi s tem. Clani ministrskega sveta nadzorujejo le, ce to ni specificna dolžnost kakega drugega organa. Clani se udeležujejo zasedanj ministrskega sveta in imajo vso pravico do izražanja svojega mnenja in glasovanja ( clen 100 ).

4.2.2. Šef države
Predsednik državnega sveta je obenem tudi šef države. V primeru odsotnosti, bolezni ali smrti šefa države vse dolžnosti prevzame prvi podpredsednik ( clen 94 ). Šef države predstavlja državo in vlado ter vodi njeno generalno politiko; organizira in upravlja aktivnosti, sklicuje in vodi zasedanja državnega sveta in ministrskega sveta; kontrolira in nadzira razvojne aktivnosti ministrov in ostalih državnih agencij; lahko prevzame vodenje kateregakoli ministrstva ali državne agencije; predlaga narodni skupšcini volitve s posebnim pismom; sprejema in menja clane ministrskega sveta, vendar pa tako narodna skupšcina kot tudi državni svet lahko zamenjata kateregakoli clana in v obeh primerih predlagata ustrezno zamenjavo; sprejme poverilnico tujega ambasadorja diplomatske misije; predseduje državnemu obrambnemu svetu; napove državno nevarnost v skladu z ustavo in posreduje svojo odlocitev narodni skupšcini ali državnemu svetu; podpisuje zakone in ostale državne resolucije državnega sveta in vse pravne in legalne predpise objavlja v uradnem listu ( clen 93 ).

4.3.Sodna oblast
Na vrhu pravosodnega sistema je vrhovno ljudsko sodišce. Funkcija podelitve pravice izhaja iz ljudi in jo izvaja vrhovno sodišce ter ostala sodišca. Zakon sestavlja pomembne dejavnosti sodnih aktivnosti in regulira organizacijo sodišc, ki je razširjen na sodstvo, avtoriteto in moc ( clen 120 ). Vrhovno sodišce se ukvarja z maksimalno sodno avtoriteto in njihove odlocitve so dokoncne. Oblikuje odlocitve in izdaja pravila za obvezne sporazume za vsa sodišca ( clen 121 ) Sodniki so v svoji funkciji neodvisni in zavezani izkljucno samo zakonu ( clen 122). Clane imenuje narodna skupšcina. Sodniška mesta na vseh stopnjah lahko zasedejo tudi laiki. Sodišca konstituirajo sistem državnih organov, strukturo s funkcionalno odvisnostjo od ostalih in je podrejeno narodni skupšcini in državnemu svetu.

Odlocitve sodišc se izvajajo ali dogajajo znotraj sodnih okvirov in morajo biti podrejeni in izvršeni od državnih agencij, ekonomskih in socialnih institucij ter državljanov, od tistih ki so direktno vkljuceni v ta proces in tistih ki niso direktno vkljuceni v ta proces izvršitve, vendar pa imajo dolžnost prisostvovati zraven ( clen 123).

Urad državnega tožilca republike je državni organ, ki je odgovoren za temeljne dejavnosti: da kontrolira in ohranja legalnost, ki temelji na nadzoru in natancnem sporazumu z ustavo, zakoni in ostalimi legalnimi predpisi, v dejavnostih državnih agencij z ekonomskim in socialnim bistvom in državljani ( clen 127). Urad državnega tožilca je podrejen izkljucno narodni skupšcini in državnemu svetu. Državni tožilec dobiva navodila izkljucno od državnega sveta.

Usmeritev in reguliranje aktivnosti državnega tožilstva se nanaša na celotno nacionalno ozemlje. Organi urada državnega tožilstva so osnovani vertikalno na celotno nacijo ( clen 128). Državni tožilec in njegovi pooblašcenci so izvoljeni organi in so lahko zamenjani samo s strani narodne skupšcine( clen 129).

4.4.Politicne stranke na Kubi
Kubanska komunisticna stranka (Partido Comunista de Cuba, PCC) je bila osnovana leta 1925 in je hitro zrasla v eno najvecjih in najbolj vplivnih marksisticno - leninisticnih strank v Latinski Ameriki. Do leta 1930 je PCC postala dominantna politicna sila v kubanskem delavskem gibanju, to pozicijo je ohranila vse do leta 1947. V 30. letih je nastopilo najbolj militantno obdobje stranke, ko je bila pomemben element v revolucionarni opoziciji ob sesutju Machadovega diktatorstva leta 1933. Raje kot da bi podprla reformisticno upravo Graua san Martina, je PCC ostala v opoziciji in klicala po »delavski vladi« ter ustanavljala sovjete med delavci sladkorja na podeželju. To se je kasneje pokazalo kot takticna napaka, saj je Grauovo vlado hitro sesula Desnica.

Stranka je bila legalizirana leta 1939, njeno ime se je spremenilo v Revolucionarno komunisticno unijo (Union Revolucionaria Communista, URC). Sodelovali so pri oblikovanju družbene aktivisticne ustave leta 1940 in v volilni koaliciji z Batisto. Med 2. svetovno vojno so kubanski komunisti prvi v Latinski Ameriki dobili ministrske položaje v vladi. Kmalu zatem, je URC spet spremenila ime in postala Ljudska socialisticna stranka (Partido Socialista Popular, PSP). Padanje PSP-ja se je zacelo sredi 40. let. In na volitvh 1944 je zmagala »Autenticos Party«, ki jo je zasnoval Grau san Martin. Leta 1947 je »Autenticos« zagnala kampanjo represije proti PSP, jo ponovno spravila na dno, kjer je ostala vse do leta 1959 (Szajkowski, 1981: 239).

Nova koalicija po revoluciji: Na levi Študentski revolucionarni direktorat (Directorio Revolucionario, DR) in vecina uporniške vojske, pod vodstvom gverilkih voditeljev Che Guevare in Raul Castra. Na desni pa so bili politiki starih politicnih strank in voditelji Civilnega odpora (mestno krilo M 26/7). Med tema dvema skupinama je bil »lider maximo« revolucije, Fidel Castro. Tej novi koaliciji se je kasneje pridružila tudi PSP (Szajkowski, 1981: 240).

Leta 1961 so se stranke PSP, DR in M 26/7 oblikovale v Integrirano revolucionarno organizacijo (Organizaciones Integrados, ORI).Vodstvo je imela vecinoma PSP, saj so edini imeli aparat in strokovnjake za izgradnjo nove stranke.

Leta 1962 je nastala nova stranka, ki se je imenovala Združena stranka socialisticne revolucije (Partido Unido de la Revolucion Socialista, PURS). 1965. leta je bilo njeno ime spremenjeno v Komunisticno partijo Kube (Partido Communista de Cuba, PCC) (Szajkowski, 1981: 242).

PCC je bila v 60. letih zelo šibka, delovala je preko programov in statutov. Prvi kongres PCC, kjer so sprejeli statute in programe, je bil leta 1975. Pripravili so oris nove »socialisticne« ustave, ki je hotela formalizirati moc Generalnega sekretariata Politicnega biroja nad sodnim, vojaškim, državnim in strankarskim telesom. Ker je bil Fidel Castro že prej prvi sekretar stranke, komandant in poveljnik vojske, pa tudi premier, ni nova ustava prinesla nobenih novosti (Fuentes, 1977: 29). Ustava PCC opisuje kot »vodilno silo države«.

PCC – Komunisticna partija Kube:

Organizacija: Podobna tisti v SZ in komunisticnih strankah v Vzhodnem bloku. Kongres Partije, ki se sestane predstavlja najvišjo avtoriteto Partije. Med kongresi predstavlja avtoritativno telo Centralni komite (CK), med CK plenumi pa deluje Politicni biro v imenu CK in kot njegovo izvršilno telo. Administrativne zadeve ureja Sekretariat CK-ja. 1978. leta je imel CK 110 clanov, Politbiro 13 clanov, Sekretariat pa 9 clanov. Hierarhicna organizacija PCC aparata je podobna administrativni delitvi otoka. Je 14 provincionalnih odborov Partije in 169 obcinskih odborov. Temeljna enota PCC-ja je celica Partije, organizirana v delovnih centrih in izobraževalnih institucijah. Glavne funkcije celic so rekrutacija novih clanov, omogocanje ideološkega vodstva in politicne izobrazbe, izvrševanje direktiv višjih teles Partije, discipliniranje kršilcev statuta, ohranjanje zveze Partije z delavskim razredom,... Stranka je imela tri razlicna vodilna telesa: 1961 - 1965 - Nacionalni Direktorat. 1965 ga je nadomestil prvi CK (clane je nastavil Castro). Novi CK pa je bil izvoljen 1975. Analiza teh instituconalnih sprememb predstavlja moc vojske v 60. letih in relativno šibkost Partije.

§ Clanstvo: Clani Partije so rekrutirani iz Unije mladih komunistov (UJC) in direktno iz nacionalnih delovnih centrov. 1975. leta je bilo 40% clanov PCC-ja iz UJC. Šibkost PCC v 60. letih se kaže v njeni majhnosti. V 70. letih je postajala mocnejša, clanstvo se je iz 51 000 (le 0,7% populacije) povecalo na preko 200 000 samo v nekaj letih. Širila se je lahko le, ce so našli clane, ki so bili vredni zaupanja. Dominirala ji je vojska, dve tretjini prvega CK-ja je sestavljal vrh vojske. Ženske sestavljajo približno 15% PCC (Szajkowski, 1981: 245, 246, 247).

Vlada:

Sestava: Med leti 1959 in 1976 so potekale številne reorganizacije vladnih institucij pod taktirko revolucionarnih voditeljev, ki so delovali preko Sveta ministrov (najvišje vladno telo v teh letih). Ustava iz leta 1976 doloca, da je Kuba socialisticna republika, vsa oblast pripada delovnemu ljudstvu, kjer je KP Kube najvišja vodilna sila družbe in države.

Organi ljudske moci (OPP): Ustanovljeni 1976, organizirani na obcinski, provincionalni in nacionalni ravni, njihove izvoljene skupšcine predstavljajo formalne suverene avtoritete države. Nacionalna skupšcina ljudske oblasti je po ustavi dolocena kot najvišji organ Državne oblasti. OPP-ji so bili organizirani iz baze navzgor. OPP- ji pripravljajo politike, predvidijo njihovo izvršitev, nastavljajo agencije in upravnike. Nacionalna skupšcina je podrejena izvršilnemu odboru, Svetu države. Predsednik je oboje, na celu vlade in države.

Odnosi med strankami in državo: ORI je postal administrativna stranka, ki se je vmešavala v zadeve državnih agencij. Leta 1965 je PCC dolocila regulacije za to razmerje, vendar so bile pogosto ignorirane in kršene. Med leti 1966 in 1968 so se med stranko in državo pojavljali konflikti, ker je bila Partija proti birokratizaciji v državnih agencijah. Leta 1973 PCC igra vodilno vlogo, prevzame politicne iniciative, odloca o glavnih politikah, nadzoruje upravo in daje osebna priporocila. Fidel in Raul Castro imata v rokah najvišje položaje v državi, stranki in vojski. Fidel je predsednik republike, prvi sekretar Partije in komandant ter poveljnik Revolucionarnih oboroženih sil, Raul pa je prvi podpredsednik, drugi sekretar PCC-ja in minister Revolucionarnih oboroženih sil (Szajkowski, 1981: 247, 248, 249).

Množicne organizacije:

Odbor za obrambo revolucije (Commitee for the Defence of the Revolution, CDR): Ustanovljen je bil za opazovanje kontrarevolucionarnih aktivnosti. Vrhunec so dosegli leta 1970, ko je bilo 3,2 milijona clanov. Ni jih nadzorovala množicna baza, ampak je bilo njihovo vodstvo doloceno s strani Partije. Nikoli niso smeli oblikovati politik, lahko so samo izvrševali politike dane od zgoraj (Fuentes, 1977: 26, 27).

Konfederacija kubanskih delavcev (CTC).

Federacija kubanskih žensk (FMC): V veliko pogledih predstavljajo telo paralelno CDR-jem. Imele so 1,3 milijona clanic. Njihove glavne vloge so bile povezane z javnim zdravstvom in prostovoljnim delom. Imele so premalo vpliva, da bi ogrozile prevlado moških v produkciji in družbi. Ženske so vecinoma izkljucene iz politicnega življenja, ceprav so 1976 sprejeli Kodeks o enakosti moških in žensk.

Nacionalno združenje majhnih kmetov (ANAP).

Množicne organizacije so bile organizirane v 60. letih, primerne so bile predvsem kot mehanizmi za mobilizacijo množicne participacije v politiki. Nobena od teh množicnih organizacij pa ni imela vecje vloge kot izvajanje že sprejetih politik.

5. ZAKLJUCEK

V naši seminarski nalogi smo predstavile koncept kubanske države oz. Castrove države. Pokazale smo, da je Kubi svoj pridih dal Fidel Castro, ki je glavni snovalec socialisticne države. Tako Fidel kot Raul Castro imata v svojih rokah najvišje položaje v državi, stranki in vojski. Fidel je predsednik republike, prvi sekretar Partije in komandant ter poveljnik Revolucionarnih oboroženih sil, Raul pa je prvi podpredsednik, drugi sekretar PCC-ja in minister Revolucionarnih oboroženih sil (Szajkowski, 1981: 247, 248, 249). Kajti tudi sama ustava je grajena tako, da daje vsa pooblastila Fidelu Castru. Pri oblikovanju ustave pa so se odlocevalci zgledovali po Marxu in Engelsu ter Leninu.

Kubansko državo vodi Komunisticna partija, predvsem pa kot smo že dejale, njen karizmaticni voditelj Castro. Castro je dosegel, da se ZDA ne vmešavajo vec v kubansko politiko. Zavzemal se je za razlastninjenje kapitala, za družbeno lastnino, bil je proti izkorišcanju delovne sile. Castru je uspelo obdržati sistem socializma, ki se je drugod po svetu izkazal za neucinkovitega.Skratka, uspelo mu je obdržati sistem, kakršnega je vzpostavil že leta 1976, ko je ustvaril ustavo. Castrov sistem je preživel vse krize, padce ter ameriška vmešavanja in zdi se, kot da bi se cas na Kubi ustavil.

PRILOGA

FIDEL CASTRO - KARIZMATICNI VODJA
Predstavitev Fidela Castra bi zacela z oceno v koncnem šolskem porocilu iz leta 1945: »Ni dvoma, da si bo ustvaril briljantno ime. Fidel ima, kar se potrebuje in bo naredil nekaj iz sebe.« (internet 1).

Fidel Castro Ruz se je rodil 13. avgusta 1927. Oce Angel Castro se je najprej porocil z neko uciteljico, s katero je imel dva otroka. Kasneje pa se je zapletel s svojo kuharico in imel z njo pet nezakonskih otrok, med katerimi je bil drugi Fidel. Ko je Angelova žena umrla, se je porocil s Fidelovo materjo Lino Ruz. Glavni razlog poroke je bil, da jezuiti Fidela kot nezakonskega otroka ne bi vzeli v svoje šole. Fidel je bil že kot otrok trmast in odlocen. V šoli so ga odlikovali inteligenca, odlocnost in šarm. V Santiagu je obiskoval dve jezuitski šoli, nato pa leta 1942 šolanje nadaljeval v Havani, v t. i. pripravljalni jezuitski šoli, iz katere se je lahko vpisal na univerzo, kjer je leta 1945 zacel s študijem prava.V študentskih letih je Fidel še naprej gojil strast do športa, njegova osebnost je bila silovita, ekskluzivna, bil je podjeten, z obcutkom za vodenje in študent z zelo dobrim spominom. Že za casa študija je zacel sodelovati v študentskem gibanju, vendar je že takrat pazljivo izbiral prijatelje. Sanjaril je o tem, da bi z uporom in bojem skušal spremeniti položaj v deželi. Fidel je bil že v prvih univerzitetnih letih clan skupine Manicatos – študentov, ki so se bojevali za pravice in opozarjali na slabosti v javnem življenju. Tudi oblast je postala kmalu pozorna na Castra in ga že takrat skušala s provokacijami pritisniti ob zid. V tem obdobju je Fidela zaznamovala tudi osamljenost, saj je težko našel ljudi, ki bi jim lahko zaupal. Leta 1950 je Fidel Castro doktoriral, leto pred tem pa se je porocil z Mirtho Diaz Balartovo, s katero je imel enega otroka. Odprl je odvetniško pisarno, ki pa mu ni prinesla nekega dobicka, saj je branil predvsem revne ljudi. Medtem se je posvecal tudi politiki in bil dejaven pri Ortodoksni mladini. Fidel Castro je zaplul tudi v revolucionarne vode. Leta 1952 je nameraval kandidirati na parlamentarnih volitvah, kar mu je s strmoglavljenjem predsednika Carlosa Prie Socarrase in preklicem volitev onemogocil Fulgencio Batista. Ko je Castro uvidel, da Batisti ne more od živega niti po sodni poti, je izvedel neuspešen napad na Moncado, zaradi cesar sta skupaj z bratom Raulom pristala v zaporu. V svojo obrambo je govoril pet ur, njegov govor »Zgodovina mi bo oprostila« pa je postal prvi programski manifest Gibanja 26. julij, ki je sprožilo kubansko revolucijo (Predovic, 2001:15-20).»History Will Absolve Me« je bojni govor, katerega politika je radikalno reformisticna. Ta govor je predstavljal del njegove šablone. Zahteva agrarno reformo, dvig socialnih uslug, nižje rente in nadzor nad ameriškim kapitalom (Fuentes, 1977: 4).

Ob vsej revolucionarni dejavnosti pa se je Fidel pokazal tudi kot romanticen ljubimec, in sicer to dokazujejo pisma, ki jih je kot mlad, na 15 let zapora obsojen revolucionar leta 1953 iz zapora na Isla de Pinos v Havano pisal »ljubljeni Natty« Revuelta. Prav v njeni hiši je tedaj 26-letni Castro našel zatocišce in podporo za strmoglavljenje diktatorja Batiste. Ko je Castro po neuspelem državnem udaru koncal v zaporu, ga je zapustila žena, Natty pa je z njim ohranila stike in kmalu se je med njima razvilo ljubezensko razmerje. Iz tega razmerja se je rodila hci Alina, ki je leta 1982 prekinila stike z ocetom in emigrirala v Španijo. O ocetu je povedala: »Oblast in cašcenje sta ga naredila brezcutnega. Tak režim se ohranja u ustrahovanjem, zasužnjevanjem, ohranjanjem povprecja. Ljudje na položajih se iz previdnosti zamenjujejo. Iz veleposlanika postaneš minister ali pa obticiš doma, tako kot moj brat Fidelito.« (Predovic, 2001:27). Poleg Alinine matere je imel Castro v tistem casu še dve ljubici, kasneje pa se je porocil s sedanjo ženo Dario Soto del Valle, s katero ima pet otrok.

V jeci je Castro postavil temelje Gibanja 26. julij in ob vrnitvi v Havano so ga sprejeli kot narodnega junaka. Že tistega dne je Fidel postal v oceh kubanskega ljudstva njihov legendarni vodja. Kasneje se je zaradi okrepitve Batiste moral umakniti v Mehiko, kjer je navezal stike z Ernestom Guevaro, kasneje pa v ZDA, kjer je v enem od svojih govorov dejal: »Leta 1956 bomo svobodni ali pa bomo postali muceniki.«, obvezal se je, da se bo leta 1956 izkrcal na Kubi (Predovic, 2001:21). In res se je vrnil na Kubo, kjer so njegove uporniške sile, znane pod imenom »Gibanje 26. julija« pridobile podporo ljudstva. Decembra 1958 je izvedel pohod na Havano in povzrocil padec Batistovega režima. Castro se je sam imenoval za premiera februarja 1959, ta naslov je obdržal vse do leta 1976, ko je postal predsednik Sveta države in Sveta ministrov. Nacionaliziral je kubanske vire, (med drugim, kljub besu svoje matere in trajni zameri svoje sestre, je najprej nacionaliziral prav posestvo svoje družine), kolektiviziral kmetijstvo in ustanovil enostrankarsko socialisticno državo.

Po letu 1961 je Castro postal še trdnejši marksist, v jasnejšem zavezništvu s SZ, vse bolj se je zanašal na sovjetsko gospodarsko in vojaško pomoc. Seznam poskusov atentatov na Castra je zelo obširen, obsega vse od miniranih cigaret, dinamita, ki naj bi mu razstrelil brado, številnih najetih morilcev in vecih poskusov zastrupitve. Objavljen je bil podatek, da so v 40 letih Castra poskusili ubiti 667 krat. Za to rekordno številko pa Kubanci krivijo predvsem ZDA, saj so ga obravnavali kot sovražnika številka ena.

Castro je karizmaticna avtoriteta, bil je najboljši politicni vir revolucije. Olajšal je tranzicijo v socializmu in dopustil preživetje režima celo pri resnih napakah ekonomske politike, ob tem pa je ostala ljudska podpora vselej enaka (Szajkowski, 1981: 242). Fidel zna biti mikaven, vljuden in olikan, a tudi krut, nasilen in trmast. Hkrati je zvit, velikodušen, castihlepen in idealisticen. Je energicen, karizmaticen, optimisticen in pogumen, a tudi brezobziren in egocentricen. Je nadarjen politik in odlicen govorec (njegovi govori so vcasih trajali tudi 6 do 10 ur), ko se ogreje se lahko pogovarja s komerkoli in o cemerkoli. Na Kubi ni njegovih spomenikov, saj sam pravi, da ne želi nikakršnega kulta osebnosti. El maximo lider je ponosen in veliko da na cast. Njegovo uradno geslo je »Komunizem ali smrt!«. Ne prenaša nikakršne konkurence in nekateri celo menijo, da je prav zato izdal Che Guevara in ga prepustil smrti v Boliviji (Predovic, 2001:29).

Ko je Castro prišel na oblast je dejal: »Sem clovek, ki ve, kdaj je treba oditi.«. Castro se je uspešno obranil vsem izzivom in napadom vladavine. Svoj položaj je ohranil dlje kot marsikateri drug voditelj. Pri 73 letih Castro kaže sledove let, oblasti pa še ni držal tako trdno v rokah in kaže, da se mu prav nic ne mudi razumeti stavka »Ko bo cas, da odidem.«. Kubanci pa se ob 40 obletnici revolucije zavedajo, da je clovek, ki so ga tako povzdigovali in oboževali, že 40 let na oblasti, medtem ko gre svet naprej (Predovic, 2001:31).

ERNESTO GUEVARA DE LA SERNA – CHE
Rodil se je leta 1928 v Argentini. Že pri dveh letih je dobil astmatični napad in astma ga je spremljala celo življenje. Starši so vzgojili zelo liberalne poglede na svet v otrokih. Mati, na katero je bil Che zelo navezan, je s svojim načinom in obnašanjem takorekoč narekovala Chejev karakter, kajti že zelo zgodaj ga je naučila sovražiti tedanji družbeni in gospodarski sistem.

Šolska spričevala so ga tako ocenjevala kot upornega, drznega in pogumnega in čeprav je bil sramežljiv in vase zaprt, se je za svojo stvar vedno znal boriti. Na veliko presenečenje se je odločil za študij medicine, saj si je hotel s pridobljenim znanjem pomagati. Kot dijak je nato spoznal starejšega prijatelja, Alberta Granadosa, s katerim sta se kot mlada avanturista leta 1951 skupaj odpravila na pot po Latinski Ameriki z motorjem, da bi proučila socialne in politične razmere. Na tem potovanju se je Ernesto prvič seznanil z revščino, izkoriščanjem delavcev ter z diktaturo. Po vrnitvi s potovanja leta 1953 v Buenos Airesu postane doktor medicine (diploma zdravnika in kirurga).

Po študiju se odloči za obisk prijatelja Granadosa v Venezueli, a se spotoma ustavi v Gvatemali, kjer poteka prava revolucija. Po neuspeli gvatemalski revoluciji se Ernesto pridruži skupini Kubancev, ki ga seznanijo z idejami o revoluciji na Kubi in o Fidelu Castru, in z njimi se odpravi v Mehiko. V Mehiki in Gvatemali se dokončno preobrazi v revolucionarnega komunista.V Mehiki spozna brata Castro in postane zdravnik ekspedicije in se nauči gverile (vojskovanje, nabava denarja, orožja, hrane…). Chejevi prvi vtis o gverili in o Fidelu je bil ta, da je nadvse prepričan v zmago in uspešnost akcije. Tukaj dobi Ernesto tudi ta poznani vzdevek ''CHE'', ki v argentinsko španskem narečju pomeni ''ej, ti'' oz. ''tovariš''.Tako jeseni 1956, 82 ljudi z majhno barko odpluje proti Kubi in revoluciji naproti. 1957 gverilci v ofenzivi zmagajo in novica se je hitro razširila po deželi in revolucija s Fidelom in Chejem na čelu je pridobivala vse več simpatizerjev. Med boji je Guevara veliko prispeval k morali mož, skrbel za ťRadio RebeldeŤ in časopis ťEl cubano libreŤ. Po dobrih dveh letih boja so revolucionarji, imenovani barbudi zmagali. Do takrat je imel le Fidel čin ťcomandanteŤ in samo on jih je podeljeval, podelil pa ga je Cheju in bratu Raulu in od takrat je to najvišji čin na Kubi (od tod rdeča zvezda na Che Guevarovi baretki). Februarja 1959 ga razglasijo za ťkubanskega državljana od rojstvaŤ, zaradi zaslug ob invaziji na Kubo. Castro pa mu zaupa oddelek za industrijo v okviru inštituta za agrarno reformo in mesto direktorja narodne banke. Bil je ťtretjiŤ najpomembnejši mož na Kubi. Leta 1961 postane minister za industrijo. Potoval je po socialističnih državah, Aziji in Afriki in sklepal gospodarske stike ter vedno znova opozarjal na nujen oborožen odpor – gverilo. Leta 1965 zapusti Kubo in v pismu razloži Castru svoja stališča ter se odpravi naproti novi revoluciji. V pismu je napisal slavna stavka ťHasta la victoria siempre!Ť - ťDo zmage, za vedno!Ť in ťPatria o muerte!Ť - ťDomovina ali smrtŤ.

Na zadnje je odšel v Bolivijo, ki jo je hotel osvoboditi z majhno skupino gverilcev. Ko so za njegove načrte izvedele ameriške oblasti, so ga hoteli uničiti.8. oktobra 1967 je bil ranjen in ujet v spopadu, kjer naj bi ga tajno ustrelili, svetu pa sporočili, da je podlegel smrtnim ranam,a glede njegove smrti obstaja več teorij.

Che je nato postal absolutna legenda, absoluten mit, padel angel.Postal je pop kulturni Bog, maskota kontrakulture, saj se je upiral sistemu in režimu. Che je bil narejen v treh potezah: brada, oči, zvezda. Jean Paul Sartre ga celo označuje za najpopolnejšega človeka našega časa. Toda Che gverilec v pragozdu tretjega sveta, simbol zatiranih in ponižanih, je bil preveč stvari hkrati: zdravnik in vojak, ekonomist in komunist, revolucionar in bankir, zahrbtni gverilec in ambasador, birokrat in pustolovec, astmatik in romantik. Rekli so mu Robin Hood iz rdečega gozda, pa Don Kihot komunizma, novi Garibaldi ter seveda ťboljševik z nožem med zobmiŤ. Che je bil pač neumorni fanatik in promotor planskega socializma, tudi obseden s kultom nasilja in romantičnim odnosom do orožja. Verjel je namreč, da je treba oblast prevzet nasilno, z revolucijo in orožjem in da ne obstaja druga pot ali način. To se da razbrati tudi iz naslednjih njegovih besed:ŤKdor začne vojno, ki se bi ji lahko izognil, je zločinec – toda prav tako je zločinec ta, ki ne začne neizbežne vojne.Ť(Štefančič,1997: 31)

Seminarsko nalogo so naredili: Jasmina Golob, Darja Malogorski, Kristina Mohoric
Binns, P. & Gonzales, M. (1980): Cuba, Castro and Socialism, International socialism, št.8, str. 1-36.
Margolles, P. & Fuentes, A. (1977): Kuba – zapisi o revolucionarnem procesu in socialisticni demokraciji, Teorija in praksa, št. 10-11, str. 1346-1351.
Castro, F. (1984): On Grenada, Monthly review, št. 8, str. 11-29.
Del Aguila, J.M. (1985): Cuba's revolution after twenty-five years, Current history, št.500, str. 122-126.
Szulc, T.(1990): Bo Castro vzdržal, Razgledi po svetu, št. 14, str. 428 in št.15, str. 451-452.
Predovic, L. (2001): Zgodovina mi bo oprostila, Radar, št. 270, str. 14-31.
Kos, B. (1994): Che Guevara: najpopolnejši clovek našega casa, Slovenska vojska, št. 42, str. 21.
Štefancic,M. (1997): Ce bi Che, Mladina, št. 29, str.30-33.
Lalic, B. (1976): Kuba, Izdavacko preduzece Rad, Beograd.
Courtois, S. (1999): Crna knjiga komunizma, Mladinska knjiga, Ljubljana.
De Santis, Sergio, Tutino, Severino, Ledda, Pomano (1971): Zgodovina revolucij XX. Stoletja, 3. knjiga, CZP Komunist, Ljubljana.
Cucek, J., Jerin, Z., Mikeln, M., Novak, A., Pahor, B., Rapoša, K., Stanic, J., Šircelj, J., Štular, J., (1981): Stoletje svetovnih vojn, Cankarjeva založba, Ljubljana.
Redžepagic, S. (1981): Osobenosti kubanske revolucije, CZP Komunist, Beograd.
Lenin, V.I. (1972): Država in revolucija, Cankarjeva založba, Ljubljana.
Bevc-Malajner, V. (1998): Zbornik referatov: Mehika in Kuba, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana.
Szajkowski, B. (1981): Marxist governments, a world survey, 2. del: Cuba-Mongolia, St. Martin's Press, New York.
Flanz, G. H. (2001): Constitutions of the countries of the world – Republic of Cuba, Oceana Publications, New York.
Mala splošna enciklopedija, prva knjiga A-G (1973), DZS, Ljubljana.
Microsoft (1993-2000): Encarta encyclopedia 2001, Microsoft Corporations.
http://www.oceanbooks.com.au/titles/1early.html (internet 1).
http://www2.arnes.si/~ukauri/che.html.
http://www.prva-gimnazija.org/Dagmar/osebnosti/glavna/hladna/golob.html.

 

You can freely send me your own articles and I will publish them on my site, with your signature, of course. Some of my articles are written in a "beginner" mode, so excuse me for potential mistakes!

If you have a comment about this site or site's articles, please do freely at discussion forums.


Svoje članke mi lahko pošljete na moj e-mail naslov in rade volje jih bom prebral in celo objavil, seveda z vašim podpisom. Če bi radi komentirali moje ali druge članke, imate priložnost to storiti na forumu.

Osebne članke smatram za amaterske in začetniške. Za morebitne napake se opravičujem!

 
Flash games were taken from the net. If you have a comment or want to share another game, write me an email!